Prijava na e-novice
tel.: 080 11 81
Cart 0

Košarica

0 items - 0,00 €

Vrtnarcek.si

test

  • PRIDELOVANJE KORENČKA NA DOMAČEM VRTU

    Rdeči, pravzaprav oranžni, korenček je poslastica, ki jo radi jedo tudi otroci in je po priljubljenosti primerljiva z raznimi sladkimi prigrizki. Najbolj tekne sveži, spuljen z domačega vrta, na hitro opran in takšne sorte, ki vsebuje veliko sladkorja. Ni ga težko pridelati, če poznamo določene lastnosti te korenovke.

    Korenček, kot ga poznamo danes, izvira iz trpke in nezanimive divje vrste, ki raste kot plevel po vsej Evropi in Aziji. Prepoznamo ga po cvetovih -  kobulih, ki zrastejo tudi do meter in več, so bele barve in v poletnih mesecih semenijo. Takrat se bela barva spremeni v rjavo, saj je tudi korenčkovo seme rjavo. V družino kobulnic spadajo tudi petršilj, pastinak, zelena… in tudi divja kumina, s katero divje korenje v času nastajanja semena pogosto zamenjamo (praviloma po videzu, po vonju prav gotovo ne). Glede na povedano raste korenje vse okoli nas, pa nam pridelovanje pogosto predstavlja veliko težavo. Menim, da je največji problem v kaljenju semena in najzgodnejši fazi rasti te zelenjadnice.

    Za družino kobulnic je značilno, da njihovo seme vsebuje veliko eteričnih olj, njegova povrhjnica je trda in na nek način bodičasta, zato kalček potrenuje relativno veliko časa in energije, da prebode to trdo semensko ovojnico. Naši starši in predniki so korenje sejali v zimskem času, direktno v sneg, v posevke žit – prav s tem razlogom, da je preko zime, sočasno ko je sneg kopnel in ob veliki vlagi, trda semenska ovojnica počila in korenček je v spomladanskem času normalno kalil. Ko so žito poželi, so začeli z pletjem, okopavanjem in redčenjem posevka. Sodobni vrtičkar kupi seme v marcu, aprilu, ga poseje in pričakuje konec maja že prvi pridelek…

    Korenje

    Kdor hoče pridelati korenček, mora vedeti nekaj dejstev o razvoju rastline. Optimalna temperatura kaljenja je 8 °C. Pri taki temperaturi in ostalih izpolnjenih pogojih za rast bo kalil v 5-ih dneh. V kolikor je temperatura zemlje nižja, se čas kaljenja lahko podaljša tudi za več kot mesec dni. V trenutku, ko pa seme že kali in požene prvi list, se rast korenčka navidezno ustavi vsaj za tri tedne ali več. V tem času požene tanko, dolgo koreninico, ki se bo kasneje odebelila in postala koren. Da se bo ta mlada koreninica, tanka kakor las, normalno debelila, mora biti, kot prvi izpolnjen rastni pogoj, zemlja na gredici ves čas rahla in zračna – to pomeni do globine kot je dolgo korenje (20 – 30cm).Tega pogoja največkrat ne izpolnimo. Zakaj?

    Seme korenčka posejemo v vrste kot čisti posevek. Če zemlja ni dovolj topla je kaljivost dolgotrajna in seme je izpostavljeno raznim nevščenostim – padavine zemljo zbijejo, posevek se zapleveli… in ker mislimo, da ni nič kalilo, že po tednu ali dveh gredico prekopljemo in posejemo nekaj drugega… in krivo je seme, ki je bilo že staro ko je bilo pakirano… . V resnici je korenček v tem času že kalil, pognal dolgo korenino in iz zemlje se je že pokazal prvi list, vendar mi ga nismo videli, ker je zelo majhen in neopazen med gostim plevelom.

    Glede na navedeno korenček sejmo vedno v mešani posevek s čebulo, bobom, solato, česnom, lahko tudi mesečno redkvico v vrste. Ko bo korenček kalil in se razvijal,  bomo v medvrstnem prostoru vzdrževali zračno zemljo, pleli plevel in skrbeli za optimalne pogoje rasti. Ko bomo pobrali vmesni posevek se bo korenček nemoteno debelil vse do tehnološke zrelosti v oktobru oz. novembru. Gnojimo mu trikrat oz. vsaj dvakrat v času vegetacije: ob sejanju v vrste in dognojujemo prvič mesec po sejanju in še enkrat po mesecu dni z mineralnimi gnojili (Vrtnarček NPK) z večjo vsebnostjo kalija.

    Nada Grešak, dipl.inž, agr. in hort.

  • PRIDELOVANJE JAGOD NA DOMAČEM VRTU

    Začela se je sezona češenj in jagodičevja. Na trgu so že slovenske češnje, sibirske borovnice, šparglji in jagode. Pridelava jagod ni zahtevna, potrebujejo predvsem s hranili dobro založena tla z veliko vsebnostjo humusa, zato bi bilo smiselno, da ima na svojem vrtičku vsak ljubitelj vsaj nekaj sadik različnih vrst in sort jagod. 

    Naravna rastišča sort jagod, ki so se uporabljale za križanja, s katerimi smo dobili današnjo obliko plodov, so okolica Teksasa v Ameriki, obala Pacifika , pa tudi Havaji. Jagoda je torej klimatsko in temperaturno zelo prilagodljiva rastlina, zato jo pri nas v Sloveniji lahko gojimo v vseh pokrajinah.  Tudi glede tal ni zahtevna, saj uspeva na vseh tipih tal: od peščenih do glinastih, seveda pa ji najbolj prijajo rahla, strukturna tla bogata s hranili. Izogibati se moramo le nepropustnih tal, kjer voda zastaja na površju. Glede kislosti tal jagoda prenaša pH med 5,5 in 7,2.

    Na rast in rodnost jagod v naših klimatskih pogojih najbolj, poleg založenosti tal s hranili in možnostjo zalivanja, vpliva medsebojni vpliv temperature, zračne vlage in dolžine dneva. Listi pri jagodah najbolje rastejo pri temperaturi 25°C, cvetovi pa se začnejo razvijati že pri 10°C. Če dobro opazujemo rastline na svojem vrtu to z lahkoto potrdimo, saj prej opazimo svetove kot pa nove liste. Ko se cvetovi začnejo odpirati, mora biti zračna vlaga okrog 60%, da bo oplodnja uspešna. Omogočen mora biti tudi let žuželk, kar pomeni zmerno vetrovno ali brezveterje. V kolikor ti pogoji ob cvetenju niso izpolnjeni, pride do neenakomerne oplodnje, če pa prve cvetove prizadene še mraz, ne moremo pričakovati debelih jagod, saj so vedno najdebelejši plodovi iz prvih cvetov. Cvetni brsti in mladi plodovi pri temperaturi -2°C pozebijo, zato je smiselno gredice ob napovedih takšnega padca temperatur pokriti s spomladansko vrtno tkanino. Vendar pozor, takoj ko mine nevarnost pozebe tkanino odstaranimo. Tako omogočimo nadaljnje opraševanje in preprečimo nastanek pogojev za razvoj raznih bolezni, ki prizadenejo liste in plodove. Še posebej je potrebno biti pozoren pri nasadih, kjer smo jagode sadili na črno, rjavo oz. temno folijo ali tkanino. Ob takih pogojih resnično preprečimo rast plevelov, pospešimo dvig temperature potrebne za razvoj cvetov in plodov, ustvarimo pa tudi idealne pogoje za razvoj bolezni, predvsem, če nasad ni zračen in je prisotna vlaga.

    Sadike jagod navadno kupimo v specializiranih prodajalnah, potem pa jih lahko razmnožujemo sami, saj je vzgoja sadik relativno preprosta – z živicami iz matične rastline. Živice za razplod začnejo poganjati ob prvem zorenju plodov. Tako vzgojene sadike navadno sadimo pozno poleti (avgusta) in jih imenujemo zelene sadike. Plodove bomo pobirali naslednjo pomlad. Sadike, ki so na trgu spomladi, so vzgojene iz živic, ki prezimijo na prostem, spomladi jih izkopljemo in presadimo v nov nasad, kjer še isto leto, v zgodnjem poletju, rodijo. Te sadike imenujemo sadike v mirujočem stanju. Tretja vrsta sadik, ki jih lahko kupimo v naših trgovinah pa se imenujejo hlajene ali frigo sadike. Te sadike so iz nasada skopane v decembru, shranjene v hladilnikih, ter poslane v prodajalne glede na potrebe trgovcev oz. potrošnikov. Te jagode rodijo po sajenju, kadarkoli v rastni sezoni, vse do jeseni oz. do pojava prve slane.

    Jagode v košari Jagode v košari

    Glede na zasnovo plodov jagode delimo v enkrat in večkrat rodne. Enkrat rodne so odvisne od dolžine dneva – rodijo, ko se dan daljša ( do poletnega solsticija, to je 24.6. ko se dan začne krajšati). Na večkrat rodne jagode dolžina dneva ne vpliva in jih obiramo vsaj dvakrat oz. večkrat v rastni sezoni, saj takoj po prvem obiranju začnejo s procesom formiranja novih cvetih brstov in razvojem plodov. Enkrat rodne jagode potrebujejo za razvoj novih cvetov obdobje kratkega dne in daljše obdobje nizkih temperatur med 2°C in 5°C. Vse vrste pa za normalno rast potrebujejo hranila, ki jih zagotovimo z gnojenjem s specializiranimi gnojili za jagode, ki jih po navodilih proizvajalca potrosimo oz. doziramo v nasadu.

    Nada Grešak, dipl.inž, agr. in hort.

     

     

  • VEČNI PROBLEM NA VRTU – POLŽI !

    VEČNI PROBLEM NA VRTU – POLŽI !

    Škodljivec, ki ne da miru!

    Tema, ki nikoli ne zastara, so pogovori o polžih! Zakaj ? Odgovor je preprost, ker smo lansko leto, ko jih je bilo manj, nekoliko pozabili nanje. Posledica pa se kaže letos v invaziji teh vrtnih pošasti, ki nam jemljejo veselje do vrtnarjenja, saj jih čez dan ni videti, zato pozabimo nanje, ne ukrepamo pravočasno, polži se veselo zarzmnožujejo, mi pa se čudimo izgubljenemu pridelku, dokler nam na njih ne spodrsne. V enem izmed preteklih člankov sem zapisal, da v kolikor se z njimi ne bomo borili, je pridelek že vnaprej izgubljen. In to prav gotovo velja.

    Obilica dežja, bujna rast, in obilica rastlinja na vrtu, ki še bolj ohranja vlago na površini gredic je idealen pogoj za invazijo in hiter razvoj polžev. Ti nam lahko na hitro uničijo in izničijo ves vložen trud, saj pojedo vse, kar jim pride pred oči.

    Zakaj tako pesmističen naslov in uvod v ta sestavek. Zato, ker polži predstavljajo pomembne gospodarske škodljivce na vrtu, polju, sadovnjakih itd, še posebno v letih in razmerah, ki so za njih zelo ugodna to je čas z obilico dežja. To pa se dogaja letos,zlasti ker je obilica vlage bila spremljana še s hladnim vremenom v marcu. Toplo vreme je hladen marec nadoknadilo v aprilu. Rastlinje je vzkipelo , saj je poseben zagon temu dalo obilno deževje. Mladi poganjki, ki pravkar kukajo iz stebel, pa so idealna hrana za te škodljivce.  Prav je, da takoj pričnemo z ukrepanjem.Gospodarsko naredijo največ škode polži brez hišic iz družine slinarjev (Limacidae in lazarjev Arinoidae). Uvrščamo jih med vsejede živali, seveda zaradi tega, ker se hranijo z različnimi rastlinskimi produkti, tako rastlinskega, kot živalskega izvora. Njihova aktivnost se odvija v glavnem ponoči in v oblačnem deževnem vremenu. Hranijo se z odmrlimi rastlinskimi ostanki in sadikami, nato preidejo na mlade rastlinice, liste, mlade poganjke na steblih dreves, razna semena ipd.Torej v nevarnosti so vse vrtnine, poljščine,sadno drevje, grmovnice, trava,zelišča in tudi okrasne rastline, pa tudi razna semena na vrtovih in njivah. Prisotnost spoznamo tudi ,če jih ne vidimo,to se izkazuje v obliki večjih ali manjših  luknjic, najedenih listih, pregriznjenih steblih sadik, objedenih polodovih, pa tudi po golih njivah in gredah, kjer so polži pojedli seme ali pa celo že nakaljeno seme in mlade rastlinice, ipd.Nekatere sadike preprosto izginejo. Mi pa se čudimo in ponavadi dolžimo za to slabo kvaliteto semen. Tudi na posevkih njiv seveda.Posebaj nas razočara sušenje mladih sadik dreves, ki so jeseni posajena, dobro prezimila, pričela odganjati, naenkrat pa poganjkov ni več. Rastlina obnemore in se posuši. Zakaj? Mladi pravkar odprti poganjki brsti na drevescih so prava poslastica za polže. Posledica pa suhe sadike.

    Zavedati se moramo naslednjih dejstev: Najnevarnejši so lazarji, različnih barv in velikosti. Komaj izlegajoči so majhni, tisti zreli pa zrastejo celo do velikost 100 in 150 mm. Svetlejše barve so tisti, ki živijo v toplejših klimatskih razmerah in temnejši tisti iz hladnejših področij in časa. Rdeči lazarji spolno dozorijo po 4 do 6 tednih. Parijo se jeseni in v septembru, pa ves čas toplega jesenskega vremena in nato odlaga jajčeca do Decembra. Pogoj je le, da so temperature nad 5 stopinj C. Ta jajčeca prezimijo. Jajčeca so belkasto sive barve, ovalne do okrogle oblike. Merijo 3 do 4 mm v premeru. Naslednjo pomlad od Januarja naprej ,se izležejo mladiči.Število lazarjev se začne hitro večati v Aprilu, imajo en rod na leto in živijo od 12 do 14 mesecev. Populacija se veča do konca maja. Premikajo se s pomočjo izločanja sluzi, ki predstavlja 98 % vode in iščejo hrano. Spomladi se razvije 3 do 4 rodove lazarjev. Dve iz jesenskega obdobja, dve pa že iz pomladanskega. Po izleganju jajčec poginejo. Prezimijo tako, da se zarijejo v zemljo ali pa v odmrle dele rastlin.

    Polž slinar

    Skušal sem na enostaven in preprost način razložiti razvoj teh škodljivcev saj le par polžev na površini kvadratnega metra uniči lahko tam ves pridelek, saj se lotijo tudi posevkov na njivah. Raziskave kažejo, da so jim najljubše naslednje rastline: zelena solata, zelje, korenje, rdeča pesa, redkvica, peteršilj, jagode, sadje in fižol, manj pa na sončniciah,deteljah in krompirju. Polži so tudi mrhovinarji in se hranijo z mrtvimi živalmi pa tudi svojimi mrtvimi vrstniki.

    Poškodba koruze, katero je naredil polž
    Poškodba krompirja, katero je naredil polž Poškodba krompirja, katero je naredil polž 

    Kako se jih znebiti je pomembno vprašanje, saj se gre za obstoj in ohranjanje naših sadov dela. Pristop k reševanju tega problema je že bil zapisan in bi bil naslednji:

    A.Naraven način s pobiranjem polžev. To pride v poštev pri manjših površinah in sajenjem naravnih rastlin, ki jih polži ne marajo, kot so: origano,pelin, zastirka lubja akacije, listje hrasta, origano, dobra misel,teloh, česen (terastline ne uničijo polžev, ampak jih le odženejo.

    1. Druga možnost je naselitev njegovih naravnih sovražnikov kot so: race, kokoši , gosi v sadovnjake. Zlasti učinkovite so pri tem race. Poznane po učinkovitem uničevanju so zlasti indijske tekačice.
    2. Uporaba kemikalij. Zgodovina uporabe le teh je že zelo dolga saj se pojavijo v uporabi že konec 19 in v začetku 20 tega stoletja. Uporabljali so razne kemikalije od apna, soli, saj,lesnega pepela, karbolne kisline, žaganja in tobaka . Po prvi svetovni vojni postane popularen še bakrov sulfat, železov sulfat, naftalin in živosrebrov klorid.Te snovi so služile za zatiranje in odvračanje. Nekatere od teh snovi pa so okoljsko nesprejemljive, ker se akomulirajo v zemlji. Leta 1934 odkrijejo metaldehid, ki je okoljsko sprejemljivejši in bolj učinkovit. Uporabljenih je bilo še več substanc, od katerih so mnoge sedaj zaradi vpliva na okolje nesprejemljive in nimajo dovoljenja za uporabo. Zanimivo je, da nekatere kemikalije , kot so železoiv tripolifosfat zaradi svojih lastnosti polže odganjajo. Torej trenutno rešijo problem, na dolgi rok pa ne, saj populacija polžev ostaja, ležejo se jajčeca za naslednje leto in problem imamo zopet tu. Zanimivost v zatiranju polžev predstavlja tudi bio gnojilo Bioorganik.

    Na trgu je veliko produktov, ki predpisujejo izdelavo pregrad s temi izdelki, tako, da preprečimo prihod polžev na gredo. Ta teorija pa je huda napaka in zmota, saj polži prezimijo s svojimi jajčeci  tudi v sami gredi, zato je uporaba bariernih sredstev kot so razna lepila in geli praktično nesmislna, seveda pa se pri tem odloča vsak posameznik sam in uporabi tisto, kar misli, da je najbolje. Zmoten je tudi nasvet, da sredstva trosimo le okoli gred in vrtov žal tudi to ne drži iz prav zgoraj omenjene trditve.

    Problem pri vse teh izdelkih je  slaba obstojnost v vlagi, to je okolju, ki ga imajo polži najraje. Vsi preparati  namreč v vlagi razpadejo in postanejo neučinkoviti, okolje pa še vedno obremenjujejo. Posledično se je moral in se mora postopek trosenja pri takih preparatih pogosto ponavljati, kar pa postane hud problem za okolje, saj smo tako vnašali v zemljo še več aktivnih substanc, izdatki, kot strošek, pa so rasli.Običajno je bilo potrebno na površino enega hektarja potrositi cca 15 kg teh preparatov. Ta problem  je rešila druga nova generacija zatiralcev in vab za polže , ki vzdrži v vlažnem okolju in dežju tudi več tednov in v bistvu zelo zmanjša potrebo po uporabi teh sredstev, saj zadostuje že 8 do 10 malih zrnc na kvadratni meter in delovanjem do enega meseca v vseh vremenskih razmerah, tudi dežju. Poraba tega preparata se je tako zmanjšala na le 1/3  potrebne običajne količine pa čeprav je vsebnost aktivne snovi precej manjša od dosedaj znanih limacidov. Na ta način smo dosegli dvoje: Vpliv na okolje se je zmanjšal, pri približno enaki ceni kot je bil naprimer Mesurol kot edino res učinkovito sredstvo za 60 do 70 %, saj je bila poraba pri drugi generaciji limacidov in Mesurolu do 15 kg/ha. Pri sredstvih druge generacije in odpornosti na vlago ter vodo pa se je ta poraba zmanjšala najmanj za polovico do dveh tretjin, saj je predvidena poraba le 5 kg/ha s tem, da ga trosimo  precej manj pogosto in pri drugi in tretji uporabi tudi precej bolj na redko oziroma le 3-5 kg/ha. Pomembna je tudi prava tehnologija izdelave, ki zmanjša potrebo po visokih koncentracijah in pa seveda  ustrezne snovi, ki polže privablja tako, da se vsako zrnce ali briket ustrezno porabi. Iz tega razloga je   tej vabi dodano sredstvo ki deluje kot vaba, ki se ji polž ne more upreti, ko vabo poje, prične spuščati neznanske količine sluzi in se pri tem izsuši, tako da odmre. Populacija polžev se s tem občutno zmanjša in praktično polži več ne vplivajo na kvaliteto in celoten pridelek. Posledično se tako izleže naslednje leto manj jajčec. Stalež polžev se zmanjša, obremenjenost okolja pa tudi, saj  naslednje leto potrebujemo še  manj  aktivne substance. Seveda pa je pogoj dosledna uporaba.

    Primer novejše vabe METAREX INOV, limacid II generacije

    https://www.vrtnarcek.si/vaba-za-polze-metarex-inov-250g

    Limacid II generacije METAREX INOV 250g - limacid II generacije

    Stari preparati so ostali in jih skušajo proizvajalci obdržati na trgu s tem, da so preprosto zapisali večjo površino, ki jo lahko učinkovito obvladujejo,  in seveda z znižanjem cen, tako, da so potrošniki pri tem zavedeni, zato je najbolje, da se sami prepričajo o učinkovitosti posameznega izdelka. Nižja cena pa je lahko varljiv znak, če ni učinkovitosti.

    Seveda pa morajo vrtičkarji in kmetovalci po lastni presoji izbrati svojo pot, jo preizkusiti in se potem ponovno odločaiti, saj le izkušnje in lastno prepričanje pove kaj je najboljše in cenovno najugodnejše na daljši rok. Pomembno pa je, da se lahko  nabavi za večje površine tudi večja pakiranja, ki so ponavadi cenovno ugodnejša.

     

    Franc Grošelj

  • VZGOJA PARADIŽNIKA, PAPRIKE, JAČEVCEV… - TOPLOTNO ZAHTEVNIH PLODOVK

     

    Ko nam zunanje temperature omogočijo, da se po vrtu gibljemo v kratkih rokavih, že razmišljamo o sajenju in vzgoji paradižnika in ostalih plodovk… . Pa vendar so temperature nad 25°C v aprilu lahko zavajajoče. Ne hitimo s saditvijo omenjenih plodovk, saj nam ledeni možje v maju lahko vzamejo vse veselje do pridelovanja, za naše celinsko podnebje, neobičajnih rastlin.

    Zgoraj navedene plodovke, ki jih sadimo na naše vrtove in v rastlinjake, spadajo v dve botanični družini: razhudniki (paradižnik, paprika, jajčevec) in bučnice (kumare, buče, bučke, lubenica, melone). V Evropo smo jih prinesli pred več sto leti iz Južne oz. tropske Amerike in Indije. Že to dejstvo nam pove, da so navajene viskoh temperatur, ki jih v našem okolju lahko zagotovimo v zaščitenem prostoru ali pa z dovolj “pozno” saditvijo in setvijo na prosto. Dovolj “pozna” saditev pomeni, da v našem podnebnem območju počakamo, da minejo še zadnji spomladanski dnevi, ko je možna pozeba ali pa temeperature pod 10°C.

    Zakaj? Že dve leti zapored nam je zgodnje posevke, sadno drevje in vinsko trto uničila slana. V letu 2017 je bilo to v predzadnjem tednu aprila (21. in 22.april), seveda pa ostaja nevarnost pozebe vse do ledenih mož, to je do sredine maja. Tudi samo nizke temperature ponoči lahko povzročijo prehlad rastlin.

    Plodovke, v zadnjih letih vse pogosteje, gojimo preprosto kar iz sadik. Kupimo jih v specializiranih prodajalnah ali pa si jih vzgojimo sami. Vzgoja je sicer preprosta, če imamo na voljo dovolj svetel in ogrevan prostor oz. da je razmerje med toploto in svetlobo primerno. Temperatura vznika je med 24°C in 27 °C, vendar če ni prostor maksimalno osvetljen več kot 11 ur dnevno, se sadike v enem dnevu »pretegnejo«. Po vzniku je potrebno temperaturo znižati na okrog 18°C. Tudi nihanje temperatur ni primerno, zato smo velikokrat razočarani, če nam posevki lepo kalijo, potem pa sadike postanejo podobne nitkam s kličnimi listi na vrhu. Pogosto jih napade še padavica sadik, posebno še, če nekoliko preveč zalivamo in so temperature prenizke. Ker so poletja vse bolj vroča, lahko toplotno zahtevne plodovke sejemo tudi na prosto, na gredice, kot vse ostale posevke. Ko imajo razvite prve prave liste jih brez težav presadimo na stalno mesto, kjer jih oskrbujemo enako kot tiste, ki jih kupimo. Po mojih izkušnjah, razen paprike, vse plodovke posejane na prosto okrog 10.maja in posajene na stalno mesto v začetku junija, lepo uspevajo.  Tudi začetek zrelosti oz. pobiranja pridelka ne zaostaja dosti za časom zrelosti plodov tistih rastlin, ki smo jih vzgojili iz sadik. Seveda je čas zrelosti odvisen tudi od sorte posamezne vrste plodovke.

    Kljub navedenim izkušnjam, najpogosteje paradižnik, papriko, feferone… pridelujemo v zaprtih prostorih (rastlinjakih, plastenjakih, tunelih…), predvsem zaradi zaščite pred boleznimi in kontrolirane preskrbe z vodo in hranili. Plodovke so zahtevne glede preskrbe s hranili. Predvsem potrebujejo dovolj fosforja in kalcija za krepitev odpornosti. V ta namen že zemljo za sajenje skrbno pripravimo in osrbimo z dovolj hranili.Priporočljivo je vsakoletno dodajanje zrelega komposta, vsaj 1 kg na kvadratni meter površine oz. za plodovke primernega substrata (profesionalni BVB substrat za plodovke). Ob samem sajenju vsaki rastlini dodamo pol pesti Bioorganika. Briketirano organsko gnojilo se sprošča počasi, vso rastno sezono, pomembno pa je, da ne pride v neposreden stik s koreninsko grudo (potrosimo in rahlo zakopljemo ga okrog sadike). Tekom rastne sezone rastline po potrebi dognojujemo še s specializiranimi mineralnimi gnojili, lahko preko korenin ali foliarno preko listov. Na voljo imamo specializirana tekoča in  granulirana gnojila. Ratline moramo redno zalivati, ni potebno vsak dan, ko pa zalivamo, zalijmo izdatno – nekaj litrov vode na rastlino v polni rasti – odvisno od vremena. Rastlinjake tudi redno zračimo, da omilimo napad raznih glivičnih obolenj.

    Nada Grešak, dipl.inž, agr. In hort.

     

     

     

  • SEMENSKI KROMPIR – KAKO GA PRIPRAVITI ZA SAJENJE, DA BOMO ZADOVOLJNI S PRIDELKOM

    Napačno je vsesplošno prepričanje, da krompirjeve gomolje, ki jih nameravamo posaditi na vrt ali njivo, do saditve hranimo v temnem in hladnem prostoru. Ravno nasprotno, da bomo imeli ob saditvi močne, dovolj razvite kalčke, moramo krompir hraniti v čimbolj svetlem prostoru,  na temperaturi okrog 10 do 20° C.

    Krompir je vrtnina oz. poljščina, brez katere si danes naše prehrane ne znamo več predstavljati. Nekoč je valjal za »hrano ubogih«, danes pa je, na domačem vrtu pridelan in v pečici pripravljen kifelčar, marsikomu najboljša specialiteta na krožniku. Večina zgodovinarjev pravi, da krompir izhaja iz Peruja, torej iz Južne Amerike. Gojili so ga tudi v Andih, ki ležijo na 4000 m nadmorske višine, kjer je klima ostra. Današnje sorte so prilagojene različnim klimatskim razmeram in tako uspevajo na Primorskem, v suhem in vročem podnebju (npr.Primura), kakor tudi v notranjosti Slovenije, v hladnejšem, celinskem podnebju (npr. Adora, Monalisa).

    Kakor pri vsakršnem pridelovanju zelenjadnic in vrtnin, je tudi pri pridelovanju krompirja zelo pomembno, da si za saditev zagotovimo kakovostno seme. To velja za zelo zgodnje, zgodnje, srednje zgodnje, srednje pozne in pozne sorte krompirja. Predvsem vrtičkarji in pridelovalci, katerim lastna pridelava zelenjave pomeni posebno zadovoljstvo in zdrav način življenja, radi vzgojijo lastno seme za nadaljne sajenje in setev. Pri vzgoji semenskega krompirja je to po navadi kar problem, saj je postopek pridelave relativno zahteven. Če želimo imeti zdrav pridelek, moramo pridelati zdrave semenske gomolje, kar nam velikokrat predstavlja težavo. Posevek krompirja je potrebno pravilno gnojiti in  do spravila vzdrževati brez bolezni in škodljivcev, pravočasno izkopati (v fazi tehnološke zrelosti – to je, ko se krompirjeva cima posuši in je seveda zdrava, ne da se posuši od bolezni) in nato tudi pravilno shraniti v primernih prostorih (kleteh). Zmotno je mnenje, da je vsak doma pridelan krompir primeren za nadaljno saditev, saj npr. bolezni, kot ja krompirjeva plesen, pogosto v skladišču sploh ne opazimo in se pojavi šele po saditvi krompirja, najpogosteje po osipanju. Po mojem mnenju je še najlažje kot semenski krompir pridelati zelo zgodnje sorte krompirja, ki načeloma dozorijo prej kot nastopi glavni izbruh krompirjeve plesni.

    Vsesplošna in razširjena praksa pa je, da semenski krompir kupimo v specializiranih prodajalnah, kjer nam strokovnjaki svetujejo katera sorta je primerna za naše želje in potrebe in bo hkrati uspevala v naših rastnih razmerah. Pravi semenski krompir mora biti opremljan z deklaracijo, na kateri so navedene vse informacije o sorti krompirja, množitvi (E – krompir je primeren za sajenje tudi v naslednjem letu, A-krompir se načeloma sadi v sezoni nakupa, prihodnje leto pa ne), pridelovalcu in morebitni tretiranosti semenskega materiala. Pridelovalec s tem zagotavlja, da je seme brez bolezni in škodljivcev in ni okuženo z virusi.

    S semenskim krompirjem se je priporočljivo oskrbeti takoj, ko je na voljo v prodajalnah oz. na trgu. Zakaj?

    Posamezne, najbolj zaželene sorte, se po navadi najhitreje prodajo in ostanemo brez naše najljubše.

    Krompir se prodaja v vrečah, zabojih in podobni embalaži in je skladiščen v kupih in tako v temnem okolju. Za kakovosten in obilen pridelek je potrebno saditi pravilno nakaljene gomolje, kar dosežemo tako, da krompir stresemo iz vreč in ga damo v čim bolj svetel prostor s temperaturo okrog 18 ° C. Lahko je nekoliko nižja ali pa višja, najpomembneje je, da je prostor svetel in temperatura ne pade pod ledišče (svetle kleti, garaže, zimski vrtovi ali zastekljeni balkoni…). Gomolji naj bodo nasuti v zaboje v eni plasti, saj se bodo le tako na njih razvili kratki (do 2cm dolgi) in močni poganjki temno zelene oz. vijoličaste barve (odvisno od sorte). Gomolje lahko namestimo tudi na šotno podlago in jih dva tedna pred sajenjem navlažimo, kar povzroči rast korenin. Ob sajenju krompirja gomolje v jarke sadimo skupaj z razvito koreninsko osnovo.

    https://www.vrtnarcek.si/semenski-krompir

     

    Na trgu obstajajo tudi nova pakiranja semenskega krompirja v platojih. Ta pakiranja imajo prednost, saj imate za pravilno nakaljenje že vse pripravljeno. Plato enostavno postavite v primeren prostor in počakate, da phanjki zrastejo na primerno dolžino.

    Nakup semenskega krompirja 3kg ZGODNJI v platoju

     

    Gomolji z dolgimi, raztegnjenimi, svetlimi oz. belimi poganjki (cimo) za saditev niso primerni oz. bo pridelek tako posajenega krompirja majhen. V takem primeru je najbolje, da cimo potrgamo in gomolje damo v ponovno nakalitev, v pogoje kot je napisano zgoraj. Seveda bo takšen krompir slabše obrodil, saj je bila hrana, nakopičena v gomoljih, porabljena za poganjke, ki jih potem odstranimo oz. se ob sajenju polomijo. Takšen posevek potrebuje obilnejše gnojenje.

    Krompir sadimo, ko se zemlja primerno osuši in segreje vsaj na 8° C. Za zelo zgodnje sorte krompirja je temperatura zemlje lahko za kakšno stopinjo nižja. Najbolje uspeva v peščeno-ilovnati zemlji.

    Krompirjevih gomoljev, zaradi morebitne okužbe, ni priporočljivo rezati na polovico, če jih pa, to naredimo kakšen dan, dva pred saditvijo, da se na odrezani ploskvi naredi suha kožica.

     

    Nada Grešak  dipl. inž. agron. in  zoot.

  • VELIK PROBLEM KMETOV IN VRTIČKARJEV   ALI KAKO UNIČITI STRUNE ?

    Tekst: Grošelj Franc

    Zadnja leta na vrtu povzročijo največ škode strune, bramorji in polži.

    Kaj so strune ?

    Prav je da našega nasprotnika na vrtu spoznamo. Zato kratek opis:

    Strune so vsejede žuželke. Živijo v različnih tleh. Najbolj pa jim prijajo humuzna rahla tla. Tam jih je tudi največ. Hranijo se z gojenimi  in samoniklimi rastlinami oziroma njenimi podzemnimi deli. Napadajo poljščine, vrtnine, travniške rastline, okrasne rastline, vinsko trto, sadno drevje, pa tudi vinsko trto in gozdno drevje. Zavrtajo se v kaleča semena, grizejo korenine in se zavlečejo vse do stebelne baze rastlin. Prodrejo  v   gomolje in korene v katerih naredijo različno velike luknje. Rastline, ki jih gojimo na takem zemljišču strune močno prizadenejo. Seveda taka rastlina, ki izgubi koreninski sistem nato propade.

    Načeti gomolji na pogled niso lepi, sicer pa jih obrežemo in lahko uporabimo. Problem nastane pri solati kjer strune pojedo koreninski sistem, nadzemni deli pa ostanejo nepoškodovani. Seveda solata propade, ker ne dobiva hrane iz uničenega koreninskega sistema. Listi ovenijo. Rastlina se posuši. Tako lahko v parih dneh izgubimo cele grede.

    Največkrat se strune pojavijo v na novo zgrajenih vrtovih ali njivah, ki smo jih dobili prelopatanjem ali oranjem iz travne ruše. Takrat moramo obvezno ukrepati.

    Zatiramo jih lahko na dva načina; mehansko ali s kemičnimi preparati. Zatiranje z mehanskimi sredstvi , to je s pobiranjem je zamuden in dvomljiv način glede na uspeh, pa tudi časa žal nima vsakdo na voljo toliko, ali pa volje, da bi to tudi storil, saj je majhne, nekaj milimetrov dolge škodljivce težko  najti.

    Kemični preparati imajo ponavadi zelo dolgo karenčno dobo. Naprimer Volaton tri mesece. Ne smejo pa se uporabiti v dobi vegetacije. Volaton, ki je res učinkovit  pa v nima več dovoljenja za uporabo, saj je bil primerno učinkovitosti tudi strupen.

    Obstoja pa še  zanimiva in enostavna pot. Uporabimo lahko kar specialno gnojilo STRUNAL, ki v prvi fazi s svojim stranskim učinkom pri razkroju zatira vse insekte v zemlji in tako tudi strune, jajčeca polžev, bramorje itd., nato pa deluje kot dušikovo in kalcijevo gnojilo

     

     

    Nakup STRUNALA v 1kg pakiranju

    http://vrtnarcek.si/strunal-1kg

    Nakup STRUNALA  v 5 kg pakiranju

    http://vrtnarcek.si/strunal-5kg

     

    Pogoj za uporabo tega gnojila na posajenih gredicah je dolžina koreninskega sistema. To je najmanj 5 cm. Pri tem namreč koreninski sistem preide cono v kateri gnojilo deluje kot zatiralec strun in to  14 dni. Nato pa deluje kot gnojilo. Zanimivo ali ne ? Seveda pa to velja, če smo gnojilo posuli po gredici. Če bi gnojilo zakopali bi  učinek gnojila deloval globlje in  seveda s tem uničil rastline, ker bi se ves koreninski sistem nahajal v plasti razkroja gnojila. Torej ,če želimo globlji učinek gnojilo zalopatamo in sadimo po preteku 14 dni ali kak dan več. Preprosto!

    V primeru, da sta vrt ali njiva prazna, torej, ko smo pobrali pridelek (jeseni ali spomladi), postaja ta postopek enostavnejši. Ni nam potrebno paziti na posajene rastline. Bodimo učinkoviti, zalopatajmo gnojilo in nato ga potrosimo še po površini. V 14 dneh se bomo znebili polovico strun. Seveda, če bomo gnojili izdatno in če je zemlja dovolj vlažna. To je pogoj za učinek tega gnojila, saj reakcija razpada poteka s pomočjo vlage. V suhi zemlji je  ta reakcija počasna zato se plin razvija dalj časa, se pri tem razredči in ne učinkuje. Seveda sam gnojilni učinek ostane.

    Opravilo lahko delamo celo jesen in tudi spomladi. Seveda pa to gnojilo ne more popolnoma nadomestiti drugih gnojil, ker s tem gnojilom  dodajamo samo dušik in kalcij. Vemo, da samo dušik ni dovolj za kvaliteten pridelek. Rastlinam nato ob spomladanskem  sajenju dodamo  kakšen NPK, najbolje Vrtnarček namenjen za sadjarstvo ali Bioorganik.

     

    Nakup Bioorganik 20kg

    http://vrtnarcek.si/bioorganik-20-kg

    Velja pripomniti, da moramo pri spomladanskem gnojenju uporabiti STRUNAL takrat, ko je  zemlja dovolj topla. To je pomembno zato, da strune prikukajo v zgornji sloj zemlje, kjer rastejo rastline. Pred mrazom se namreč umaknejo v globlje sloje, kjer jim STRUNAL  ne more do živega.

    Fotografija uničenega gomolja krompirja

    Fotografija uničenega gomolja krompirja

     

  • PA JE POZEBA ZOPET TU!

    Kako reševati pridelek in zmanjšati škodo?

    Cvetoči maj je z nami, pa pozeba, ki je v preteklih dneh pustošila tudi po Sloveniji. Tako kot lansko leto se tudi letošnji konec aprila ni izneveril. Ustvaril je pogoje za pozebo in škoda je tu. Hodim po mestu in opazujem vrtove. Češnje se osipajo, kakiji so pozebli in listje odpada, prav tako pa je tudi z drugim drevjem in okrasnimi rastlinami. Tudi zelenjavni vrt, njive, sadovnjaki in vinogradi jo niso obnesli nič bolje. Požgalo je odganjajoči krompir, paradižnike in drugo, torej vse, kar je veselo odganjalo na vrtovih - sad dela - preranih vnetih in pridnih vrtičkarjev ter kmetov. Sadjarji in vinogradniki so prepuščeni na milost ali nemilost narave. Preliti znoj je zaman in mnogi se bodo verjetno morali truditi ponovno. Kaj še lahko stori posameznik vrtičkar, kmet in sadjar, da s pravilnimi ukrepi omili škodo na svoji gredici, njivi in sadovnjaku, da zmanjša škodo. Brez pravilne ocene škode si ne bomo mogli veliko pomagati in ukrepi ne bodo pravi. Opazujmo vrt, sadike in drevje. Nekaterih se je pozeba samo dotaknila, druge požgala. Nekateri listi imajo še 50 % zdrave listne mase. Na drevju, grmovnicah in trti so mladi poganjki počrneli in se posušili. Odpirajoči cvetovi niso dočakali oprašitve, ali ravno to, toda vse odpada. Podobno je na vrtninah.
    Naš cilj je:
    - Ohraniti pozeble rastline in drevje pri življenju.
    - Ohraniti vsaj nekaj pridelka.
    - Preprečiti škodo in vpliv na pridelek v naslednjem letu.
    - Ugotoviti katere rastline so popolnoma uničene,poskrbeti za njihovo odstranitev in zasaditev novih rastlin ter vrtnin.

    Vse je pomembno in z ustreznim delom zastavljene cilje lahko dosežemo.
    Pomembnejši koraki pri odpravljanju škode na rastlinah zaradi zmrzali:

    1.  V bistvu so postopki za prve tri točke popolnoma enaki. Z ustrezno prehrano rastlin pomagamo, da se več ali manj uničeni in odmrli deli rastlin regenerirajo. To pomeni, da skozi preostalo listno maso povečamo presnovo in prehrano rastlin. Rastlina si opomore, na novo prično odganjati poganjki, preostali plodovi se prično debeliti, nastavi nove brste in, če ne drugega, nastavi rodni les za naslednje leto. V primeru pa, da ne storimo nič, tudi naslednje leto ne bo pridelka. To so potrdile že mnoge izkušnje. Torej trud se izplača. Preti pa še nova nevarnost. V prihajajočih dneh bodo v primeru večje toplote prikukali na plan tudi polži. Tem mladi poganjki prav teknejo, in kmalu jih ni več. Ponavadi taka rastlina ali pa sadika poizkusi nastaviti še enkrat, toda če polžev nismo odstranili ti poganjki že drugič izginejo. Rastlini zmanjka energije in preprosto propade, se posuši. Sam za odstranitev polžev uporabljam pripravek, ki je na trgu kakšni dve tri lata Metarex. Ima manjšo koncentracijo aktivne substance, vendar poseben postopek izdelave omogoči popoln izkoristek, saj potrosimo le 9 zrnc na kvadratni meter. Posebnost pa je še v tem, da deluje dolgo tudi do mesec ali več, saj je pripravek odporen na dež in vlago. S tem nam še ena skrb odpade.
    2. Uporabimo posebna gnojila za regeneracijo rastlin kot so: Medicoplant, Regenerin, lahko pa dodamo še kakšen fungicid za zaščito proti okužbam. Dodamo lahko alge, vendar ni nujno. Na trgu najdemo tudi druge preparate, sam imam najboljše izkušnje z zgoraj zapisanimi. Z njimi pripravimo škropivo, če bomo škropili foliarno, torej po listih. Edini pogoj za to je vsaj 5 – 10 % zelene mase. V kolikor zelene mase ni, moramo namesto škropljenja, rastline zalivati. V tem primeru napravimo koncentracijo 10 krat močnejšo. Zalivamo 3 - 4 krat. Zalivanje opravimo vsakih 4 do 5 dni. Škropimo zjutraj ali zvečer, da preprečimo poškodbe oziroma ožige zaradi sonca. Pri zalivanju pa ni večjega problema, če zalivamo v soncu. Seveda ne pri najmočnejši pripeki. V primeru močno poškodovanih rastlin in listov je potrebno škropiti tudi več kot štirikrat zaporedoma saj listi postopoma rastejo in se njihova površina povečuje. To pa vpliva na učinek.
    3.  Ne pozabimo na zalivanje, ki je v bistvu na prvem mestu. Brez vode bodo namreč vsi ukrepi zaman, saj opažamo, da je letos marsikateri kraj v naši deželi brez dežja že od februarja in je že tudi suša pričela delati škodo. Preglejte svoje rastline in se glede na škodo odločite, kaj je smiselno škropiti in kaj je potrebno na novo posaditi. Pri drevju lahko le škropimo in s tem pripomoremo k obnovi ter preprečimo škodo še v naslednjem letu. Vrtnine, kot so krompir itd, pa je že vprašanje kaj z njimi. V kolikor je le malo zelenih listov je možnost za uspeh zadovoljujoča. Torej rastlino lahko ohranimo pri življenju, vprašanje je le, kakšen bo pridelek ali pa je bolje pristopiti k ponovni zasaditvi. V kolikor smo bili dosledni, uspeh ne bo izostal. Rastline si bodo opomogle vredno se je potruditi. Vrtnine in tudi drevje dodatno pognojimo še z Bioorganikom, saj bo bioaktivator v njem še dodatno prispeval k dobri regeneraciji.

    Franc Grošelj

  • POLŽI, NEDOLŽNA ALI HUDA NADLOGA ?

    Ledeni možje so za nami, zmrzali se ni več bati. Pa se lahko oddahnemo? Ne, našim vrtninam in pridelku na vrtu preti nova nevarnost. Nevarnost, ki se lahko enači, če hočete z največjimi škodljivci, kot so bramor, strune, uši itd. Obilica dežja, bujna rast, in obilica rastlinja na vrtu, ki še bolj ohranja vlago na površini gredic je idealen pogoj za invazijo in hiter razvoj polžev. Ti nam lahko na hitro uničijo in izničijo ves vložen trud, saj pojedo vse, kar jim pride pred oči. V kolikor se ne bomo borili z njimi, je pridelek že vnaprej izgubljen.
    Zakaj tako pesmističen naslov in uvod v ta sestavek? Zato, ker polži predstavljajo pomembne gospodarske škodljivce na vrtu, polju, sadovnjakih itd, še posebno v letih in razmerah, ki so za njih zelo ugodna. To pa so mile zime in čas z obilico dežja. To pa se dogaja letos, zlasti ker je obilica vlage bila spremljana še z zmrzaljo in pozebo v začetku maja. Mladi poganjki, ki pravkar kukajo iz stebel, pa so idealna hrana za te škodljivce. Prav je, da takoj pričnemo z ukrepanjem. Gospodarsko naredijo največ škode polži brez hišic iz družine slinarjev (Limacidae in lazarjev Arinoidae). Uvrščamo jih med vsejede živali, seveda zaradi tega ker se hranijo z različnimi rastlinskimi produkti, tako rastlinskega, kot živalskega izvora. Njihova aktivnost se odvija v glavnem ponoči in v oblačnem deževnem vremenu. Hranijo se z odmrlimi rastlinskimi ostanki in sadikami, nato preidejo na mlade rastlinice, liste, mlade poganjke na steblih dreves razna semena ipd. Torej v nevarnosti so vse vrtnine, poljščine, sadno drevje, grmovnice, trava, zelišča in tudi okrasne rastline, pa tudi razna semena na vrtovih in njivah. Prisotnost spoznamo tudi, če jih ne vidimo, to se izkazuje v obliki večjih ali manjših luknjic, najedenih listih, pregriznjenih steblih sadik, objedenih plodovih, pa tudi po golih njivah in gredah, kjer so polži pojedli seme ali pa celo že nakaljeno seme in mlade rastlinice, ipd. Nekatere sadike preprosto izginejo. Mi pa se čudimo in ponavadi dolžimo za to slabo kvaliteto semen. Tudi na posevkih njiv seveda.
    Zavedati se moramo naslednjih dejstev: Najnevarnejši so lazarji, različnih barv in velikosti. Komaj izlegajoči so majhni, tisti zreli pa zrastejo celo do velikost 100 in 150 mm. Svetlejše barve so tisti, ki živijo v toplejših klimatskih razmerah in temnejši tisti iz hladnejših področij in časa. Rdeči lazarji spolno dozorijo po 4 do 6 tednih. Parijo se jeseni in v septembru, pa ves čas toplega jesenskega vremena in nato odlagajo jajčeca do decembra. Pogoj je le, da so temperature nad 5 °C. Ta jajčeca prezimijo. Jajčeca so belkasto sive barve ovalne do okrogle oblike. Merijo 3 do 4 mm v premeru. Naslednjo pomlad od januarja naprej, se izležejo mladiči. Število lazarjev se začne hitro večati v aprilu, imajo en rod na leto in živijo od 12 do 14 mesecev. Populacija se veča do konca maja. Premikajo se s pomočjo izločanja sluzi, ki predstavlja 98 % vode in iščejo hrano. Spomladi se razvije 3 do 4 rodove lazarjev. Dve iz jesenskega obdobja, dve pa že iz spomladanskega. Po izleganju jajčec poginejo. Prezimijo tako, da se zarijejo v zemljo ali pa v odmrle dele rastlin.
    Skušal sem na enostaven in preprost način razložiti razvoj teh škodljivcev, saj lahko le par polžev na površini m2 uniči ves pridelek. Lotijo se tudi posevkov na njivah. Raziskave kažejo, da so jim najljubše naslednje rastline: zelena solata, zelje, korenje, rdeča pesa, redkvica, peteršilj, jagode, sadje in fižol, manj pa na sončniciah,deteljah in krompirju. Polži so tudi mrhovinarji in se hranijo z mrtvimi živalmi pa tudi svojimi mrtvimi vrstniki.
    Kako se jih znebiti je pomembno vprašanje, saj se gre za obstoj in ohranjanje naših sadov dela. Pristop k reševanju tega problema bi lahko razvrstili takole:
    1. Naraven način je s pobiranjem polžev. To pride v poštev pri manjših površinah in sajenjem naravnih rastlin, ki jih polži ne marajo, kot so: origano, pelin, zastirka lubja akacije, listje hrasta, origano, dobra misel, teloh, česen (te rastline ne uničijo polžev, ampak jih le odženejo.
    2. Druga možnost je naselitev njegovih naravnih sovražnikov kot so: race, kokoši, gosi v sadovnjake. Zlasti učinkovite so pri tem race.
    3. Uporaba kemikalij. Zgodovina uporabe le teh je že zelo dolga saj se pojavijo v uporabi že konec 19. in v začetku 20. stoletja. Uporabljali so razne kemikalije od apna, soli, saj, lesnega pepela, fenola (karbolne kisline), žaganja in tobaka, po prvi svetovni vojni postane popularen še bakrov sulfat, železov sulfat, naftalin in živosrebrov klorid. Te snovi so služile za zatiranje in odvračanje. Nekatere od teh snovi pa so okoljsko nesprejemljive, ker se akomulirajo v zemlji. Leta 1934 odkrijejo metaldehid, ki je okoljsko sprejemljivejši in bolj učinkovit. Uporabljenih je bilo še več substanc, od katerih so mnoge sedaj zaradi vpliva na okolje nesprejemljive in nimajo dovoljenja za uporabo. Zanimivo je, da nekatere kemikalije, kot so železov tripolifosfat ali pa gnojilo Bioorganik zaradi svojih lastnosti polže odganjajo. Torej trenutno rešijo problem, na dolgi rok pa ne, saj populacija polžev ostaja, ležejo se jajčeca za naslednje leto in problem imamo zopet tu.
    Na trgu je veliko produktov ki predpisujejo izdelavo pregrad s temi izdelki, tako, da preprečimo prihod polžev na gredo. Ta teorija pa je huda napaka in zmota, saj polži prezimijo s svojimi jajčeci tudi v sami gredi, zato je uporaba bariernih sredstev kot so razna lepila in geli praktično nesmiselna, seveda pa se pri tem odloča vsak posameznik sam in uporabi tisto, kar misli, da je najbolje. Zmoten je tudi nasvet, da sredstva trosimo le okoli gred in vrtov žal tudi to ne drži iz prav zgoraj omenjene trditve.
    Problem pri vseh teh izdelkih je slaba obstojnost v vlagi, torej v okolju, ki ga imajo polži najraje. Vsi preparati namreč v vlagi razpadejo in postanejo neučinkoviti, okolje pa še vedno obremenjujejo. Posledično se je moral in se mora postopek pri takih preparatih pogosto ponavljati, kar pa postane hud problem za okolje saj smo tako vnašali v zemljo še več aktivnih substanc, izdatki kot strošek pa so rasli. Običajno je bilo potrebno na površino enega hektarja potrositi cca 15 kg teh preparatov. Ta problem je rešila druga nova generacija zatiralcev in vab za polže, ki zdrži v vlažnem okolju in dežju tudi več tednov in v bistvu zelo zmanjša potrebo po uporabi teh sredstev z delovanjem do enega meseca ter z efektivno porabo samo 8 do 10 malih zrnc na m2. Poraba tega preparata se je tako zmanjšala na le 1/3 potrebne običajne količine, pa čeprav je vsebnost aktivne snovi precej manjša od dosedaj znanih limacidov. Na ta način smo dosegli dvoje: Vpliv na okolje se je zmanjšal, pri približno enaki ceni kot je bil npr. Mesurol kot edino res učinkovito sredstvo za 60 do 70 %, saj je bila poraba pri drugi generaciji limacidov in Mesurolu do 15 kg/ha. Pri sredstvih 2. generacije in odpornosti na vlago ter vodo pa se je ta poraba zmanjšala najmanj za polovico do dveh tretjin, saj je predvidena poraba le 5 kg/ha s tem, da ga trosimo precej manj pogosto in pri drugi in tretji uporabi tudi precej bolj na redko oziroma le 3-5 kg/ha. Pomembna je tudi prava tehnologija izdelave, ki zmanjša potrebo po visokih koncentracijah in seveda ustrezne snovi, ki polže privablja tako, da se vsako zrnce ali briket ustrezno porabi. Iz tega razloga je tej vabi dodana oljna repica, ki se ji polž ne more upreti. Ko vabo poje, prične spuščati neznanske količine sluzi in se pri tem izsuši, tako da odmre. Populacija polžev se s tem občutno zmanjša in praktično polži več ne vplivajo na kvaliteto in celoten pridelek. Posledično se tako izleže naslednje leto manj jajčec. Stalež polžev se zmanjša, obremenjenost okolja pa tudi, saj naslednje leto potrebujemo še manj aktivne substance.
    Stari preparati so ostali in jih skušajo proizvajalci obdržati na trgu s tem, da so preprosto zapisali večjo površino, ki jo lahko učinkovito obvladujejo, in seveda z znižanjem cen, tako, da so potrošniki pri tem zavedeni, zato je najbolje, da se sami prepričajo o učinkovitosti posameznega izdelka. Nižja cena pa je lahko varljiv znak, če ni učinkovitosti.
    Seveda konkurenca poizkuša ohranjati tržni delež ne glede na zgoraj opisano tako, da zapiše manjšo porabo na hektar, kljub enaki obliki in velikosti briketov kot so bili, tehnologiji in vsebnosti aktivne substance.
    Prav je, da vrtičkarji in kmetovalci po lastni presoji izberejo svojo pot, jo preizkusijo in se potem ponovno odločajo, saj tako ugotovijo kaj je najboljše in cenovno najugodnejše na daljši rok. Pomembno je, da lahko nabavijo za večje površine tudi večja pakiranja, ki so ponavadi cenovno ugodnejša.

    Franc Grošelj

  • Z majhnimi stroški pridelajmo pridelamo velik in kvaliteten pridelek

    Pravijo da je kriza mimo. Lahko da je res. Toda v času zategovanja pasov smo se navadili tudi sami pridelati hrano in tako razbremeniti družinski proračun. Hkrati pa je to povezano kot prijetno s koristnim. Kakor vsak posameznik vidi in doživlja tudi pri vrtičkarjih in drugih pridelovalcih hrane. Hrana je vse dražja in pri velikih trgovcih vitaminsko manj kvalitetna kot iz našega lastnega vrta. Torej vrtnarimo z veseljem in pridelajmo čim več. Zato je zelo pomembno, da izberemo taka gnojila, ki rešijo vse probleme, ki nam lajšajo in poenostavijo delo in omogočijo dobro rast. Poleg tega pa naj bodo še cenovno ugodna, kvalitetna in seveda bio. Ta beseda pa postaja zadnje čase pravi hit, čeprav resnici na ljubo ne vemo kaj bi z njo. Pogosto pojme pomešamo, ker nam tako svetujejo strokovnjaki po revijah. Pa je res vse bio kar zagleda luč sveta.
    Pred nas pogosto postavljajo vprašanja. Ali lahko uporabim mineralno gnojilo? Ali je hrana potem še bio. Če uporabim brikete, je pridelek še bio? Bodo rastline zdrave?

    Moram priznati, da je to res težko vprašanje, če želim odgovoriti argumentirano in na podlagi dejstev! Kako naj začnem? Najbolje pri stanju nič. Torej, če nič ne gnojimo vrta ali njive. Pomembno se je zavedati dejstev:

    1.S plodovi ali pa gomolji in listi rastline torej s pridelki, odnesemo iz vrta dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij in tudi druga mikrohranila železo, bor, cink, baker itd. Če to delamo vsako leto več let zapored bo zemlja postala siromašna na vseh teh hranilih. Pridelek bo vsako leto slabši, piškav in bolan. Na zemlji bo pričel rasti mah. Da, prav ste prebrali. Naše delo bo vsako leto manj uspešno in tudi pobrana hrana ne bo nudila vsega kar mora dobiti naše telo.

    2. Kaj se zgodi, če zgoraj opisane elemente hranil vrnemo v obliki mineralnih hranil?
    Rastline bodo rasle nekaj let, tudi pridelek bo na začetku dober, toda zaradi pomanjkanja organskih snovi (listja, šote itd. bo zemlja postajala zbita in slabo rodovitna. Zopet se bo pojavil mah. Sedaj zaradi zakisanosti tal, ki jo povzroči pretirano gnojenje z mineralnimi gnojili in pomanjkanjem organske mase. Več bomo trosili mineralnih hranil in nič drugega, slabše bo. Sedaj sem vas prestrašil. Pa ni čisto tako. Pametna uporaba hranil v obliki mineralnih gnojil je kar pravilna. Pametna pa je tista uporaba, ki vrne zemlji kar smo ji s pridelkom vzeli. Nič več. Mi pa prav tu ponavadi delamo napako in trosimo preveč ali pa nič. Ni zastonj naš lepi rek; PO ZDRAVI KMEČKI PAMETI DELAJMO. Ker pa so ta gnojila koncentrirana, so zelo kisla ali pa zelo bazična. Oboje poruši ravnotežje v zemlji.
    Zemlja tako postane prekisla. Rastline pa najbolje uspevajo v rahlo kislih tleh, torej tik pod nevtralnim območjem, pH 6,5 v osrednji Sloveniji je zemlja že po naravi takšna. Na obdravskem območju in Prekmurju je zemlja bolj kisla tam nekje pH 5,5 do 6,5. Zato moramo tukaj apniti ali pa dodajati kalcij z gnojili, ki ga vsebujejo.
    3. Kaj se zgodi če dodamo na vrt samo hlevski gnoj?
    S tem smo dodali veliko organske mase in dušika. Rezultat bo naslednji: Rastline bodo bujno rasle, cvetele, toda cvetovi bodo odpadali, stebla bodo postala vitka, svetlo zelena, pojavile se bodo bolezni in že malo uši bo rastlino uničilo ,ker ta postane neodporna. Plodovi kar jih ostane, bodo hitro zgnili in propadli. Zakaj? Ker zemlji nismo vrnili še fosforja, kalija ter mikroelementov.

    Slika 1: pomanjkanje dušika na listih kumare

    Slika 2: pomanjkanje kalcija na paradižniku in plodu jabolka

    Slika 3: Pomanjkanje kalija na listih paradižnika in plodovih korenja

     

    Iz zgoraj zapisanih treh točk lahko ugotovimo, kaj nam govori zdrava kmečka pamet. Torej nikoli ni dobro delati enostransko. Neizpodbitno in dokazano dejstvo v prehrani rastlin je naslednje: Rastlina vzame samo toliko posameznega hranila kolikor ga je v zemlji tistega z najnižjo vsebnostjo. To pa je zopet enostransko in neučinkovito saj ostala hranila ostanejo neizkoriščena in dejansko onesnažujejo zemljo. Torej je še kako pomembno s čim gnojimo in koliko. V kolikor vrtnarimo že več let, vemo s čim smo gnojili pretekla leta, kakšen pridelek smo imeli, je bil zdrav in obilen ali slab in bolan? Na podlagi tega lahko določimo brez kakršnekoli analize s čim gnojiti letos in v naslednje. Seveda je bolje imeti analizo zemlje pri roki, tako smo lahko bolj natančni toda tudi gornji postopek je lahko uporaben in zanesljiv. Samo opazovati moramo znati.
    Napisali smo, da trg ponuja marsikaj. Izberimo tako gnojilo ki najbolj ustreza zapisanemu, pa da je še organsko. Toda za božjo voljo, prepričajmo se o sestavi, da ne bomo kuhali ješprenja brez reberc ali pa juhe brez soli. Vse mora vsebovati, da je dobro in okusno.
    Eno izmed dobrih in skoraj popolnih organskih gnojil je priljubljeni Bioorganik. Kdor je delal z njim, ga ne pozabi več, zlasti zato ker ima popolno sestavo.

    Sama sestava tega gnojila je čudovita, saj poleg standardnih osnovnih elementov za prehrano rastlin dušika, fosforja, in kalija vsebuje še mnogo več. Vsebuje veliko količino magnezija in železa, ki tvorita jedro in okolico celice listnega zelenila v listu rastline. To pa je tovarna v malem, ki je pogoj za dobro rast rastlin in dober pridelek. Listi namreč omogočijo presnovo hranil v rastlini s pomočjo svetlobe, kar imenujemo fotosinteza. Nadalje to gnojilo vsebuje še bor, baker in cink, ki kot mikrohranila dopolnjujejo dobro prehrano rastlin. Nekako na tak način, kot sol v juhi ali pa sladkor v piškotih. Toda to še ni vse. Je edino gnojilo, ki vsebuje naravne snovi za dober razvoj koreninskega sistema. Kar se odraža nato v zdravi in bujni rasti. Morda bo kdo pripomnil, da je dušik tisti, ki omogoča bujno rast. To je res in do nekaj let je bilo to popolno pravilno. Danes pa vemo, da preobilica dušika rastlino nažene v rast, ta pa postane neodporna na bolezni, škodljivce, lome, pozebe in druge poškodbe, kar pa ni več garancija za uspeh. Pomembnejša sta magnezij in železo. Čeprav v mnogo manjših količinah. Gnojilo lahko trosimo, lahko z njim dognojujemo ali pa ga raztopimo v vodi in zalivamo.

    Potrebno je poudariti, da gnojilo vsebuje še veliko kalcija. Ta razkisa zemljo in tako ni potrebno dodatno trosenje apnenčeve in kamninske moke. In zopet smo prihranili. Poleg tega prepreči tudi gnitje mušice plodov pri papriki in paradižniku, kot posledica pomanjkanja kalcija. Z njim lahko odpravljamo tudi grenko pegavost pri jabolkih, ki pogosto nastane kot posledica pomanjkanja kalcija. Na to je zelo občutljiva sorta jabolk Jonatan in še nekatere druge. Mnogo kalcija potrebuje tudi krompir, breskve ipd. Kar se pogosto pozablja.
    Pomembno je tudi dejstvo, da je rokovanje z njim ali trosenje enostavno. Ne vsebuje semen plevelov in raznih bolezni.

    Iz zgoraj opisanih razlogov je gnojilo nepogrešljivo tudi pri sajenju in presajanju sadnih sadik, vinske trte grmovnic, okrasnih rastlin itd. Zaradi svoje edinstvene sestave je omogočen razvoj koreninskega sistema tudi pri sadikah. Zato ga tudi drevesnice svetujejo svojim uporabnikom saj je uspeh tako zagotovljen. Na podlagi tega se ob pravilnem delu le malo sadik posuši.

    Da strnemo povedano. Pri nakupu gnojil se prepričajmo o bogastvu sestavin, kar potrjujejo naše pretekle izkušnje. Vredno se je potruditi.

    Grošelj Franc

  • KAKO SE RAVNATI NA VRTU, SADOVNJAKU IN OKRASNIH RASTLINAH PO HUDI ZIMI?

    Dolga in hladna zima, ki je daleč pod povprečnimi temperaturami se počasi poslavlja, vendar še ni rekla zadnje besede. Tla so letos zmrznila zelo globoko tudi do 50 cm in več. To za nas pomeni, da so se s tem uničili tudi mnogi škodljivci, ki so nam grenili življenje pretekla leta, letos bomo s tem lažje shajali, vendar pa bomo morali biti pri delu dosledni. Tudi kač in ostalih naravnih sovražnikov na vrtu bo manj. Torej se bodo miši in drugi glodalci, ki so dobro prezimili bolj razmnožili. Mraz namreč nastopa v našem primeru na vrtu kot naravni dezinficent. To je dobro. Ima pa tudi eno slabo lastnost. Zemlja bo ostala pomrznjena kar precej časa v marcu. Zavedati se moramo, da se bo zemlja na površini odtajala, v globini pa bo še vedno zmrznjena. Ta zmrzal pa bo hladila zemljo še dolgo. Posledično bomo morali upoštevati nekaj osnovnih drugačnih pristopov pri delu na vrtu, negi okrasnih rastlin pa tudi sadno drevje in grmičevje bomo sadili kasneje.
    Lepo vreme bo omogočilo dela na vrtu že v začetku marca in ta se bodo zavlekla tudi v april. Tisti, ki boste pohiteli, dobro spremljajte posajene in posejane rastline, da ne bi odmrle zaradi hladne zemlje. Zgodi se tudi, da predolgo kalijo in na plan pokuka le malo kalčkov, ostalo so pojedli škodljivci in ptice. Torej prezgodnje delo, čeprav nas vabi že zelo toplo sonce ni nikoli dobro. Pri teh pogojih, ki nastopajo letos moramo upoštevati naslednje pristope:
    1. V kolikor bomo kljub zmrznjeni zemlji sadili zgodaj, obvezno uporabimo vrtno tkanino. Tako bom sončne žarke in njegovo toploto ujeli v gredo, in zemlja se bo v globini hitreje odtajala. Druga možnost je, da v kolikor imamo gredo že prelopatano, jo pokrijmo s tkanino čeprav še nismo sadili in sejali. Zemlja se bo tako neprimerno hitreje segrela, saj bomo preprečili izgubo in ohlajanje zemlje ponoči, ko pogosto še v marcu zmrzuje. Naj nas ne prestraši pozno sejanje in sajenje, semena bodo ob sejanju v toplo zemljo hitreje klila in posajene sadike bodo hitreje rasle.
    2. Krompir zlasti tisti zgodnji dajmo takoj na kaljenje. Imejmo ne pretopel prostor z zadosti svetlobe. Tako bomo dobili močne kalčke in posledično tudi močno in hitro rast krompirja. Tako bomo prihranili kar nekaj dni. Izberimo zgodnje sorte krompirja kot so Adora, Primura, Red scarlet.
    3. To so dobre zgodnje sorte krompirja, ki nas bodo najprej in najbolj razveseljevale. Toda ne sadimo v hladno zemljo.
    4. Sedaj že lahko pomagamo okrasnim rastlinam, ki smo jih prezimovali. Natančno si jih oglejmo in ugotovimo stanje. Bodimo pozorni na uvelost listov, odmiranje stebel in njihovo gnitje, divjanje. Morda so videti črne in mastne. Morda je temu vzrok kapar? Bolezenski znaki, ki se pri tem pokažejo so: medena rosa, okrogle pege na listih, sajasta plesen. Kaparji spadajo v izredno nevarno družino uši, ki so pojavijo povsod, v notranjih in zunanjih prostorih naših bivališč. Napadajo vse dele rastlin, ker pa so izredno dobro zaščitene, jih zelo težko odstranimo in uničimo. Sesajo rastlinski sok in s tem rastlini odvzemajo hranilne snovi, tako da rastlina oslabi in ni pripravljena na spomladansko rast in razvoj. Kaparji se ponavadi zaredijo na spodnji strani listov, ter radi napadejo tudi novorastoča stebla in iz njih sesajo rastlinske sokove. Kaparji so opremljeni z raznobarvnimi okroglimi ali ploščatimi ščiti velikosti tudi do 5 mm. Če ne ukrepamo taka rastlina propade. V kolikor kolonije uši niso velike jih lahko odstranimo mehansko z vato, krpico. Preprosto obrišemo. V primeru, da je napadena celotna rastlina pa moramo poškropiti s sistematičnim insekticidom. Kontaktni insekticid v tem primeru ne deluje. Delno je učinkovito tudi belo olje. Morda se je pojavila plesen. Takim rastlinam odstranimo poškodovano listje in jih pošpricajmo s sredstvi za zatiranje kaparjev. Morda so na listih uši. Tudi te moramo uničiti saj sesajo hrano za rast in cvetenje rastlin. Koreninski sistem zalijmo s sredstvom proti gnitju korenin itd. Dobro je, če take poškodovane in obolele rastline po špricanju z insekticidom ali fungicidom pošpricamo še z naravnim in učinkovitim sredstvom Medicoplant. Ta bo pomagal poškodovanim rastlinam, da pridejo k sebi, da se obnovijo regenerirajo. Delajte po navodilih proizvajalca in ne škropite-zalivajte več kot je predpisano, pa ne zato, ker bi več škodovalo, temveč zato, ker z več ne bo nič bolje.

    5. V kolikor smo imeli v lanskem letu v zemlji veliko strun bodimo pozorni, saj jih je potrebno zatreti. Počakati moramo, da se zemlja dovolj segreje, saj bodo škodljivci, ki so še ostali po hudi zimi takrat prilezli proti površju. Takrat gredo dobro in globoko prelopatamo. V kanale ob lopatanju in tudi po obrnjeni zemlji v kanale natrosimo Strunal v količini 2 - 4 kg/10m2, ki bo razkužil zemljo, hkrati pa bo deloval tudi kot dušično in kalcijevo gnojilo. Ne pozabite zemljo navlažiti v kolikor je suha, da bo Strunal hitreje razpadel in deloval, saj za to potrebuje vlažno zemljo. Vedeti moramo tudi, da nam ni več potrebno gnojiti z dušikom in apniti zemlje. Vse to, smo storili že s Strunalom ob lopatanju. Postopamo kot smo opisali v prvi točki in gredo prekrijemo z vrtnarsko tkanino. Uspeh bo tako še boljši. Počakamo 14 dni in sejemo ter sadimo. Dognojujemo nato z kakšnim organskim gnojilom. Lahko je hlevski ali konjski gnoj vendar je potrebno vedeti, da hlevski gnoj ne vsebuje vseh potrebnih hranil. Zlasti pri tem manjka kalija in osforja. Posledično po bujnem cvetenju plodovi radi odpadajo. Lažje bomo delali s kakšnim briketiranim organskim gnojilom, toda tudi tu izberimo takega, ki je najbolj bogat z raznimi hranili. Pomembno je, da vsebuje dovolj dušika, fosforja, kalija, kalcija, magnezija, železa, bora, cinka. Čeprav smo na začetku omenili par besed o gnojenju je to veljalo za primer uporabe gnojila Strunal, ki s svojim stranskim učinkom zatira tudi strune. O gnojenju in prehrani rastlin pa je potrebno vedeti nekaj več.
    Z znanjem se izognemo dilemam okoli uporabe gnojil. Naj uporabimo hlevski gnoj, mineralno gnojilo, organsko gnojilo v obliki pelet ali pa kar kompost. Je to dobro in pravilno? So mineralna gnojila resnično škodljiva? Razčlenili bomo posamezno področje, da bomo bolje razumeli vsako izmed zgoraj navedenih gnojil, saj nas novinarji in tudi drugi« strokovnjaki »pogosto popolnoma prestrašijo in zmedejo. Pravo gnojilo vedno omogoči dober in lep pridelek.
    Poglejmo:
    I. ORGANSKA GNOJILA; HLEVSKI GNOJ
    Pod tem pojmom razumemo vse vrste živalskih iztrebkov. Bogatejši med njimi je kokošji gnoj, ker vsebuje vse tri osnovne gnojilne elemente NPK in nekaj mikrohranil. Ostala gnojila ta vrste so siromašnejša in ne dajejo popolnega gnojenja.
    Najpomembnejše je, da uporabimo gnoj živali, ki so bile krmljene z neškropljeno krmo in tako ne vsebujejo pesticidov. Žal tega ne moremo vedeti in ponavadi je briketiran hlevski gnoj proizveden iz industrijske masovne reje, kjer pa skoraj sigurno uporabljajo hrano iz monokulturne pridelave, kjer je potrebno škropljenje (koruza, pšenica).
    Ta gnojila običajno vsebujejo največ dušika. Rastline dobro rastejo in včasih tudi zdivjajo. Neodporne so na bolezni, lom, gnitje, poleganje. Zemlji posledično primanjkuje kalija, fosforja ter magnezija, pridelek prične padati.
    Rešitev je kombinacija gnojenja tako, da dognojujemo s sadjarsko vrtnarskim gnojilom npr: NPK 6-18-28 z dodatkom magnezija in bora, enkrat letno. Prav prikladen je« Vrtnarček »sadjarsko vrtnarsko gnojilo.
    BRIKETIRANA ORGANSKA GNOJILA:
    V tej obliki najdemo gnojila pridobljena na več načinov. Od tega je odvisna tudi kvaliteta in vsebnost koristnih hranljivih snovi. Na trgu pri nas so uveljavljena naslednja gnojila: Bioorganik, Organo, Biosol, Biogrena itd. Osnova za orientacijo nam služi sestava teh gnojil, ki se giblje od najvišjih vsebnosti dušika do 5 %, fosforja do 3 %, kalija 1-3 %. Nekatera od teh gnojil vsebujejo samo ta hranila. Dva izmed njih pa vsebujeta še magnezij in kalcij. Samo eno gnojilo vsebuje tudi zadostno količino železa, bora, cinka, bakra. To gnojilo vsebuje tudi enkrat večjo količino kalcija do 18 %, zato z njegovo uporabo ni potrebno dodatno apnenje in uporaba kamninske moke. Slednje ima tudi pri preizkusu izkazano najboljšo rast in vitalnost z močnejšim koreninskim sistemom. Odganja tudi polže in ima največji koreninski sistem z najmanj odmrlimi rastlinami. Poznamo ga pod imenom Bioorganik. Ugotovili smo, da je tudi cenovno med najugodnejšimi. Izkazalo se je tudi pri vzgoji paradižnika, paprike in drugih vrtin. Poizkus smo naredili tudi na okrasnem cvetju. Zelo smiselna je uporaba pri sajenju okrasnega cvetja in občasno zalivanje z raztopljenimi briketi. (morda dvakrat na mesec, vendar ne več).
    Zlasti slednje gnojilo je pametno uporabiti pri sajenju in presajanju grmovnic in sadnega drevja ker povečuje koreninski sistem. Da je temu res tako smo ugotovili pri zalivanju. Poraba vode je bila pri rastlinah gnojenim s tem gnojilom veliko večja. Korenine so bolje črpale hranilne sokove in vodo, saj bile so bile večje in daljše. Zanimivo pa je, da so bile tudi bolj odporne na sušo.
    Seveda pa se je navadnemu smrtniku težko znajti v raznih reklamnih trikih, ki ne izkazujejo dejanskega stanja in kvalitete gnojila. Veliko pove zgoraj zapisana sestava hranil in nam je lahko osnovno vodilo. Seveda pa je prav da se sami prepričamo.
    KOMPOST
    Je kvalitetna naravna hranilna substanca vendar z majhno vsebnostjo dušika, fosforja in kalija. To nakazuje na uporabo za solatnice. V druge namene pa je uporaba smiselna v kombinaciji z mineralnimi ali briketiranimi organskimi gnojili za izboljšanje tal. Prednost komposta je v tem, da kompost lahko pridelamo sami doma, zlasti sedaj, ko se uveljavlja ločevanje odpadkov.
    II. MINERALNA GNOJILA:
    Mineralna gnojila so doživljala velik porast v zadnjih desetletjih preteklega stoletja. V začetku so bili vnosi močno povečani, z večletno uporabo pa se je zemlja močno zakisala. Spremenila se je sama sestava zemlje. Naenkrat se je v zemlji pojavil presežek fosforja ali kalija, ki je motil presnovo rastlin (tako kot sol v človeški prehrani, ki je koristna do neke meje nato pa človeku škoduje).
    Rešitev tega problema je v uporabi kombinacije gnojenja z organskimi gnojili, kot smo zgoraj zapisali. Seveda uporabimo organsko briketirano gnojilo z najboljšo izkazano sestavo. Pri tem se poveča izkoristek hranil. Dobimo pa tudi zelo dober pridelek. Pri tem je najbolje uporabiti sadjarsko vrtnarsko gnojilo (NPK 6-18-28 +Magnezij+Bor ali 7- 17-27 +Magnezij +Bor). Seveda v tem primeru dodajamo le polovico količine mineralnega gnojila, ker več ni potrebno, razen če založno gnojimo za več let kar je pri sajenju sadnih sadik modro in pravilno.
    Mineralna gnojila so prišla na slab glas zaradi pretirane uporabe, ker človek ni znal ohranjati ravnotežja. Sam zelo rad primerjam to z ješprenjem (ričetom). Ričet brez mesa ni dober, toda preveč mesa naredi jed dolgočasno. Če bi človek znal gnojila, ki so na razpolago modro uporabljati, do navedenih problemov ne bi prihajalo. Sam se držim načela, da je v zemljo potrebno vrniti toliko hranil, kot smo jih iz zemlje vzeli s pridelkom. Če tega ne storimo, se pri sadnem drevju pojavlja dveletna izmenična rodnost. Eno leto rodi obilno, drugo leto pa nič. Drevo potrebuje čas, da se korenine razrastejo v nedotaknjeno in neizčrpano zemljo, da si lahko drevo nabere dovolj hrane. Za to pač potrebuje dve leti, da je zopet vse v ravnotežju.
    Drug problem predstavljajo mineralna gnojila na podlagi dušika. Ta se kot nitrat izpira v podtalnico in jo onesnažuje, zato z njimi vedno gnojimo po malem in večkrat. Na ta način manj onesnažujemo okolje in povečamo izkoristek. Uporabo dušičnih gnojil lahko zmanjšamo z uporabo organskih mineralnih gnojil, ki se ne izpirajo v podtalnico. Imamo tudi posebno gnojilo Strunal, ki ima poleg gnojenja, tudi lastnost učinkovitega zatiranja strun. Če je zemlja dovolj vlažna to traja 14 dni, potem deluje kot klasično dušikovo gnojilo, s to razliko da se ne izpira v podtalnico, kar je bistveno. Njegova oblika ni nitratna in kar je še posebej pomembno je, da deluje dalj časa. Zelo pomembno je, da natančno upoštevamo navodila. Karence to gnojilo nima, razen za čas reakcije 14 dni nato pa razpade in gnoji zemljo.
    Sodobne tehnologije in spoznanja pa so dali na trg tudi nove produkte, kot so oplaščena gnojila. Ta se počasi sproščajo. To sproščanje je odvisno zlasti od temperatur saj membranske ovojnice zrn gnojila prepuščajo in sproščajo s porastom dnevnih temperatur. V času vročine lahko tudi preveč.
    Zadnji hit so gnojila, ki delujejo kot akumulatorji. Torej zadržujejo hranila v sebi in jih oddajajo, ko jih rastline potrebujejo. Oddajajo jih samo toliko, kot jih rastlina potrebuje. Ko se ta hranila izčrpajo ta akumulator ostane v zemlji in čaka na sprejem novih hranil. Ko zemljo pognojimo, hranila akumulator ulovi, shrani in odda ob potrebi. Ta proces se neprekinjeno ohranja. Ta gnojila nosijo poseben znak za počasno sproščanje. Zasledil sem ga na nekaterih gnojilih za okrasno grmičevje in okrasne rastline.
    Za uspeh je potrebno ravnotežje v naravi, ki ga je potrebno ohranjati. Lahko uporabljamo vse navedeno, toda vedeti moramo kaj počnemo. Uporabljajmo preprosto kmečko pamet in ne nasedajmo reklamnim trikom. Prav pa je, da preizkušamo in se odločamo za najboljše.
    Franc Grošelj

10 artiklov

Brezplačna dostava

Za vsa naročila nad  40 EUR nudimo brezplačno dostavo na vaš naslov.

14 dnevna garancija

V kolikor z kupljenimi izdelki ne boste zadovoljni, nam nerabljene vrnite in vam jih bomo brezplačno zamenjali ali vrnili denar.

Strokovna pomoč

Potrebujete nasvet? Pokličite nas ali nam pišite, radi pomagamo!