Nekategorizirano

Rdeči, pravzaprav oranžni, korenček je poslastica, ki jo radi jedo tudi otroci in je po priljubljenosti primerljiva z raznimi sladkimi prigrizki. Najbolj tekne sveži, spuljen z domačega vrta, na hitro opran in takšne sorte, ki vsebuje veliko sladkorja. Ni ga težko pridelati, če poznamo določene lastnosti te korenovke.

Korenček, kot ga poznamo danes, izvira iz trpke in nezanimive divje vrste, ki raste kot plevel po vsej Evropi in Aziji. Prepoznamo ga po cvetovih -  kobulih, ki zrastejo tudi do meter in več, so bele barve in v poletnih mesecih semenijo. Takrat se bela barva spremeni v rjavo, saj je tudi korenčkovo seme rjavo. V družino kobulnic spadajo tudi petršilj, pastinak, zelena… in tudi divja kumina, s katero divje korenje v času nastajanja semena pogosto zamenjamo (praviloma po videzu, po vonju prav gotovo ne). Glede na povedano raste korenje vse okoli nas, pa nam pridelovanje pogosto predstavlja veliko težavo. Menim, da je največji problem v kaljenju semena in najzgodnejši fazi rasti te zelenjadnice.

Za družino kobulnic je značilno, da njihovo seme vsebuje veliko eteričnih olj, njegova povrhjnica je trda in na nek način bodičasta, zato kalček potrenuje relativno veliko časa in energije, da prebode to trdo semensko ovojnico. Naši starši in predniki so korenje sejali v zimskem času, direktno v sneg, v posevke žit – prav s tem razlogom, da je preko zime, sočasno ko je sneg kopnel in ob veliki vlagi, trda semenska ovojnica počila in korenček je v spomladanskem času normalno kalil. Ko so žito poželi, so začeli z pletjem, okopavanjem in redčenjem posevka. Sodobni vrtičkar kupi seme v marcu, aprilu, ga poseje in pričakuje konec maja že prvi pridelek…

Korenje

Kdor hoče pridelati korenček, mora vedeti nekaj dejstev o razvoju rastline. Optimalna temperatura kaljenja je 8 °C. Pri taki temperaturi in ostalih izpolnjenih pogojih za rast bo kalil v 5-ih dneh. V kolikor je temperatura zemlje nižja, se čas kaljenja lahko podaljša tudi za več kot mesec dni. V trenutku, ko pa seme že kali in požene prvi list, se rast korenčka navidezno ustavi vsaj za tri tedne ali več. V tem času požene tanko, dolgo koreninico, ki se bo kasneje odebelila in postala koren. Da se bo ta mlada koreninica, tanka kakor las, normalno debelila, mora biti, kot prvi izpolnjen rastni pogoj, zemlja na gredici ves čas rahla in zračna – to pomeni do globine kot je dolgo korenje (20 – 30cm).Tega pogoja največkrat ne izpolnimo. Zakaj?

Seme korenčka posejemo v vrste kot čisti posevek. Če zemlja ni dovolj topla je kaljivost dolgotrajna in seme je izpostavljeno raznim nevščenostim – padavine zemljo zbijejo, posevek se zapleveli… in ker mislimo, da ni nič kalilo, že po tednu ali dveh gredico prekopljemo in posejemo nekaj drugega… in krivo je seme, ki je bilo že staro ko je bilo pakirano… . V resnici je korenček v tem času že kalil, pognal dolgo korenino in iz zemlje se je že pokazal prvi list, vendar mi ga nismo videli, ker je zelo majhen in neopazen med gostim plevelom.

Glede na navedeno korenček sejmo vedno v mešani posevek s čebulo, bobom, solato, česnom, lahko tudi mesečno redkvico v vrste. Ko bo korenček kalil in se razvijal,  bomo v medvrstnem prostoru vzdrževali zračno zemljo, pleli plevel in skrbeli za optimalne pogoje rasti. Ko bomo pobrali vmesni posevek se bo korenček nemoteno debelil vse do tehnološke zrelosti v oktobru oz. novembru. Gnojimo mu trikrat oz. vsaj dvakrat v času vegetacije: ob sejanju v vrste in dognojujemo prvič mesec po sejanju in še enkrat po mesecu dni z mineralnimi gnojili (Vrtnarček NPK) z večjo vsebnostjo kalija.

Nada Grešak, dipl.inž, agr. in hort.

Začela se je sezona češenj in jagodičevja. Na trgu so že slovenske češnje, sibirske borovnice, šparglji in jagode. Pridelava jagod ni zahtevna, potrebujejo predvsem s hranili dobro založena tla z veliko vsebnostjo humusa, zato bi bilo smiselno, da ima na svojem vrtičku vsak ljubitelj vsaj nekaj sadik različnih vrst in sort jagod. 

Naravna rastišča sort jagod, ki so se uporabljale za križanja, s katerimi smo dobili današnjo obliko plodov, so okolica Teksasa v Ameriki, obala Pacifika , pa tudi Havaji. Jagoda je torej klimatsko in temperaturno zelo prilagodljiva rastlina, zato jo pri nas v Sloveniji lahko gojimo v vseh pokrajinah.  Tudi glede tal ni zahtevna, saj uspeva na vseh tipih tal: od peščenih do glinastih, seveda pa ji najbolj prijajo rahla, strukturna tla bogata s hranili. Izogibati se moramo le nepropustnih tal, kjer voda zastaja na površju. Glede kislosti tal jagoda prenaša pH med 5,5 in 7,2.

Na rast in rodnost jagod v naših klimatskih pogojih najbolj, poleg založenosti tal s hranili in možnostjo zalivanja, vpliva medsebojni vpliv temperature, zračne vlage in dolžine dneva. Listi pri jagodah najbolje rastejo pri temperaturi 25°C, cvetovi pa se začnejo razvijati že pri 10°C. Če dobro opazujemo rastline na svojem vrtu to z lahkoto potrdimo, saj prej opazimo svetove kot pa nove liste. Ko se cvetovi začnejo odpirati, mora biti zračna vlaga okrog 60%, da bo oplodnja uspešna. Omogočen mora biti tudi let žuželk, kar pomeni zmerno vetrovno ali brezveterje. V kolikor ti pogoji ob cvetenju niso izpolnjeni, pride do neenakomerne oplodnje, če pa prve cvetove prizadene še mraz, ne moremo pričakovati debelih jagod, saj so vedno najdebelejši plodovi iz prvih cvetov. Cvetni brsti in mladi plodovi pri temperaturi -2°C pozebijo, zato je smiselno gredice ob napovedih takšnega padca temperatur pokriti s spomladansko vrtno tkanino. Vendar pozor, takoj ko mine nevarnost pozebe tkanino odstaranimo. Tako omogočimo nadaljnje opraševanje in preprečimo nastanek pogojev za razvoj raznih bolezni, ki prizadenejo liste in plodove. Še posebej je potrebno biti pozoren pri nasadih, kjer smo jagode sadili na črno, rjavo oz. temno folijo ali tkanino. Ob takih pogojih resnično preprečimo rast plevelov, pospešimo dvig temperature potrebne za razvoj cvetov in plodov, ustvarimo pa tudi idealne pogoje za razvoj bolezni, predvsem, če nasad ni zračen in je prisotna vlaga.

Sadike jagod navadno kupimo v specializiranih prodajalnah, potem pa jih lahko razmnožujemo sami, saj je vzgoja sadik relativno preprosta – z živicami iz matične rastline. Živice za razplod začnejo poganjati ob prvem zorenju plodov. Tako vzgojene sadike navadno sadimo pozno poleti (avgusta) in jih imenujemo zelene sadike. Plodove bomo pobirali naslednjo pomlad. Sadike, ki so na trgu spomladi, so vzgojene iz živic, ki prezimijo na prostem, spomladi jih izkopljemo in presadimo v nov nasad, kjer še isto leto, v zgodnjem poletju, rodijo. Te sadike imenujemo sadike v mirujočem stanju. Tretja vrsta sadik, ki jih lahko kupimo v naših trgovinah pa se imenujejo hlajene ali frigo sadike. Te sadike so iz nasada skopane v decembru, shranjene v hladilnikih, ter poslane v prodajalne glede na potrebe trgovcev oz. potrošnikov. Te jagode rodijo po sajenju, kadarkoli v rastni sezoni, vse do jeseni oz. do pojava prve slane.

Jagode v košari

Glede na zasnovo plodov jagode delimo v enkrat in večkrat rodne. Enkrat rodne so odvisne od dolžine dneva – rodijo, ko se dan daljša ( do poletnega solsticija, to je 24.6. ko se dan začne krajšati). Na večkrat rodne jagode dolžina dneva ne vpliva in jih obiramo vsaj dvakrat oz. večkrat v rastni sezoni, saj takoj po prvem obiranju začnejo s procesom formiranja novih cvetih brstov in razvojem plodov. Enkrat rodne jagode potrebujejo za razvoj novih cvetov obdobje kratkega dne in daljše obdobje nizkih temperatur med 2°C in 5°C. Vse vrste pa za normalno rast potrebujejo hranila, ki jih zagotovimo z gnojenjem s specializiranimi gnojili za jagode, ki jih po navodilih proizvajalca potrosimo oz. doziramo v nasadu.

Nada Grešak, dipl.inž, agr. in hort.

Dolga in hladna zima, ki je daleč pod povprečnimi temperaturami se počasi poslavlja, vendar še ni rekla zadnje besede. Tla so letos zmrznila zelo globoko tudi do 50 cm in več. To za nas pomeni, da so se s tem uničili tudi mnogi škodljivci, ki so nam grenili življenje pretekla leta, letos bomo s tem lažje shajali, vendar pa bomo morali biti pri delu dosledni. Tudi kač in ostalih naravnih sovražnikov na vrtu bo manj. Torej se bodo miši in drugi glodalci, ki so dobro prezimili bolj razmnožili. Mraz namreč nastopa v našem primeru na vrtu kot naravni dezinficent. To je dobro. Ima pa tudi eno slabo lastnost. Zemlja bo ostala pomrznjena kar precej časa v marcu. Zavedati se moramo, da se bo zemlja na površini odtajala, v globini pa bo še vedno zmrznjena. Ta zmrzal pa bo hladila zemljo še dolgo. Posledično bomo morali upoštevati nekaj osnovnih drugačnih pristopov pri delu na vrtu, negi okrasnih rastlin pa tudi sadno drevje in grmičevje bomo sadili kasneje.
Lepo vreme bo omogočilo dela na vrtu že v začetku marca in ta se bodo zavlekla tudi v april. Tisti, ki boste pohiteli, dobro spremljajte posajene in posejane rastline, da ne bi odmrle zaradi hladne zemlje. Zgodi se tudi, da predolgo kalijo in na plan pokuka le malo kalčkov, ostalo so pojedli škodljivci in ptice. Torej prezgodnje delo, čeprav nas vabi že zelo toplo sonce ni nikoli dobro. Pri teh pogojih, ki nastopajo letos moramo upoštevati naslednje pristope:
1. V kolikor bomo kljub zmrznjeni zemlji sadili zgodaj, obvezno uporabimo vrtno tkanino. Tako bom sončne žarke in njegovo toploto ujeli v gredo, in zemlja se bo v globini hitreje odtajala. Druga možnost je, da v kolikor imamo gredo že prelopatano, jo pokrijmo s tkanino čeprav še nismo sadili in sejali. Zemlja se bo tako neprimerno hitreje segrela, saj bomo preprečili izgubo in ohlajanje zemlje ponoči, ko pogosto še v marcu zmrzuje. Naj nas ne prestraši pozno sejanje in sajenje, semena bodo ob sejanju v toplo zemljo hitreje klila in posajene sadike bodo hitreje rasle.
2. Krompir zlasti tisti zgodnji dajmo takoj na kaljenje. Imejmo ne pretopel prostor z zadosti svetlobe. Tako bomo dobili močne kalčke in posledično tudi močno in hitro rast krompirja. Tako bomo prihranili kar nekaj dni. Izberimo zgodnje sorte krompirja kot so Adora, Primura, Red scarlet.
3. To so dobre zgodnje sorte krompirja, ki nas bodo najprej in najbolj razveseljevale. Toda ne sadimo v hladno zemljo.
4. Sedaj že lahko pomagamo okrasnim rastlinam, ki smo jih prezimovali. Natančno si jih oglejmo in ugotovimo stanje. Bodimo pozorni na uvelost listov, odmiranje stebel in njihovo gnitje, divjanje. Morda so videti črne in mastne. Morda je temu vzrok kapar? Bolezenski znaki, ki se pri tem pokažejo so: medena rosa, okrogle pege na listih, sajasta plesen. Kaparji spadajo v izredno nevarno družino uši, ki so pojavijo povsod, v notranjih in zunanjih prostorih naših bivališč. Napadajo vse dele rastlin, ker pa so izredno dobro zaščitene, jih zelo težko odstranimo in uničimo. Sesajo rastlinski sok in s tem rastlini odvzemajo hranilne snovi, tako da rastlina oslabi in ni pripravljena na spomladansko rast in razvoj. Kaparji se ponavadi zaredijo na spodnji strani listov, ter radi napadejo tudi novorastoča stebla in iz njih sesajo rastlinske sokove. Kaparji so opremljeni z raznobarvnimi okroglimi ali ploščatimi ščiti velikosti tudi do 5 mm. Če ne ukrepamo taka rastlina propade. V kolikor kolonije uši niso velike jih lahko odstranimo mehansko z vato, krpico. Preprosto obrišemo. V primeru, da je napadena celotna rastlina pa moramo poškropiti s sistematičnim insekticidom. Kontaktni insekticid v tem primeru ne deluje. Delno je učinkovito tudi belo olje. Morda se je pojavila plesen. Takim rastlinam odstranimo poškodovano listje in jih pošpricajmo s sredstvi za zatiranje kaparjev. Morda so na listih uši. Tudi te moramo uničiti saj sesajo hrano za rast in cvetenje rastlin. Koreninski sistem zalijmo s sredstvom proti gnitju korenin itd. Dobro je, če take poškodovane in obolele rastline po špricanju z insekticidom ali fungicidom pošpricamo še z naravnim in učinkovitim sredstvom Medicoplant. Ta bo pomagal poškodovanim rastlinam, da pridejo k sebi, da se obnovijo regenerirajo. Delajte po navodilih proizvajalca in ne škropite-zalivajte več kot je predpisano, pa ne zato, ker bi več škodovalo, temveč zato, ker z več ne bo nič bolje.

5. V kolikor smo imeli v lanskem letu v zemlji veliko strun bodimo pozorni, saj jih je potrebno zatreti. Počakati moramo, da se zemlja dovolj segreje, saj bodo škodljivci, ki so še ostali po hudi zimi takrat prilezli proti površju. Takrat gredo dobro in globoko prelopatamo. V kanale ob lopatanju in tudi po obrnjeni zemlji v kanale natrosimo Strunal v količini 2 - 4 kg/10m2, ki bo razkužil zemljo, hkrati pa bo deloval tudi kot dušično in kalcijevo gnojilo. Ne pozabite zemljo navlažiti v kolikor je suha, da bo Strunal hitreje razpadel in deloval, saj za to potrebuje vlažno zemljo. Vedeti moramo tudi, da nam ni več potrebno gnojiti z dušikom in apniti zemlje. Vse to, smo storili že s Strunalom ob lopatanju. Postopamo kot smo opisali v prvi točki in gredo prekrijemo z vrtnarsko tkanino. Uspeh bo tako še boljši. Počakamo 14 dni in sejemo ter sadimo. Dognojujemo nato z kakšnim organskim gnojilom. Lahko je hlevski ali konjski gnoj vendar je potrebno vedeti, da hlevski gnoj ne vsebuje vseh potrebnih hranil. Zlasti pri tem manjka kalija in osforja. Posledično po bujnem cvetenju plodovi radi odpadajo. Lažje bomo delali s kakšnim briketiranim organskim gnojilom, toda tudi tu izberimo takega, ki je najbolj bogat z raznimi hranili. Pomembno je, da vsebuje dovolj dušika, fosforja, kalija, kalcija, magnezija, železa, bora, cinka. Čeprav smo na začetku omenili par besed o gnojenju je to veljalo za primer uporabe gnojila Strunal, ki s svojim stranskim učinkom zatira tudi strune. O gnojenju in prehrani rastlin pa je potrebno vedeti nekaj več.
Z znanjem se izognemo dilemam okoli uporabe gnojil. Naj uporabimo hlevski gnoj, mineralno gnojilo, organsko gnojilo v obliki pelet ali pa kar kompost. Je to dobro in pravilno? So mineralna gnojila resnično škodljiva? Razčlenili bomo posamezno področje, da bomo bolje razumeli vsako izmed zgoraj navedenih gnojil, saj nas novinarji in tudi drugi« strokovnjaki »pogosto popolnoma prestrašijo in zmedejo. Pravo gnojilo vedno omogoči dober in lep pridelek.
Poglejmo:
I. ORGANSKA GNOJILA; HLEVSKI GNOJ
Pod tem pojmom razumemo vse vrste živalskih iztrebkov. Bogatejši med njimi je kokošji gnoj, ker vsebuje vse tri osnovne gnojilne elemente NPK in nekaj mikrohranil. Ostala gnojila ta vrste so siromašnejša in ne dajejo popolnega gnojenja.
Najpomembnejše je, da uporabimo gnoj živali, ki so bile krmljene z neškropljeno krmo in tako ne vsebujejo pesticidov. Žal tega ne moremo vedeti in ponavadi je briketiran hlevski gnoj proizveden iz industrijske masovne reje, kjer pa skoraj sigurno uporabljajo hrano iz monokulturne pridelave, kjer je potrebno škropljenje (koruza, pšenica).
Ta gnojila običajno vsebujejo največ dušika. Rastline dobro rastejo in včasih tudi zdivjajo. Neodporne so na bolezni, lom, gnitje, poleganje. Zemlji posledično primanjkuje kalija, fosforja ter magnezija, pridelek prične padati.
Rešitev je kombinacija gnojenja tako, da dognojujemo s sadjarsko vrtnarskim gnojilom npr: NPK 6-18-28 z dodatkom magnezija in bora, enkrat letno. Prav prikladen je« Vrtnarček »sadjarsko vrtnarsko gnojilo.
BRIKETIRANA ORGANSKA GNOJILA:
V tej obliki najdemo gnojila pridobljena na več načinov. Od tega je odvisna tudi kvaliteta in vsebnost koristnih hranljivih snovi. Na trgu pri nas so uveljavljena naslednja gnojila: Bioorganik, Organo, Biosol, Biogrena itd. Osnova za orientacijo nam služi sestava teh gnojil, ki se giblje od najvišjih vsebnosti dušika do 5 %, fosforja do 3 %, kalija 1-3 %. Nekatera od teh gnojil vsebujejo samo ta hranila. Dva izmed njih pa vsebujeta še magnezij in kalcij. Samo eno gnojilo vsebuje tudi zadostno količino železa, bora, cinka, bakra. To gnojilo vsebuje tudi enkrat večjo količino kalcija do 18 %, zato z njegovo uporabo ni potrebno dodatno apnenje in uporaba kamninske moke. Slednje ima tudi pri preizkusu izkazano najboljšo rast in vitalnost z močnejšim koreninskim sistemom. Odganja tudi polže in ima največji koreninski sistem z najmanj odmrlimi rastlinami. Poznamo ga pod imenom Bioorganik. Ugotovili smo, da je tudi cenovno med najugodnejšimi. Izkazalo se je tudi pri vzgoji paradižnika, paprike in drugih vrtin. Poizkus smo naredili tudi na okrasnem cvetju. Zelo smiselna je uporaba pri sajenju okrasnega cvetja in občasno zalivanje z raztopljenimi briketi. (morda dvakrat na mesec, vendar ne več).
Zlasti slednje gnojilo je pametno uporabiti pri sajenju in presajanju grmovnic in sadnega drevja ker povečuje koreninski sistem. Da je temu res tako smo ugotovili pri zalivanju. Poraba vode je bila pri rastlinah gnojenim s tem gnojilom veliko večja. Korenine so bolje črpale hranilne sokove in vodo, saj bile so bile večje in daljše. Zanimivo pa je, da so bile tudi bolj odporne na sušo.
Seveda pa se je navadnemu smrtniku težko znajti v raznih reklamnih trikih, ki ne izkazujejo dejanskega stanja in kvalitete gnojila. Veliko pove zgoraj zapisana sestava hranil in nam je lahko osnovno vodilo. Seveda pa je prav da se sami prepričamo.
KOMPOST
Je kvalitetna naravna hranilna substanca vendar z majhno vsebnostjo dušika, fosforja in kalija. To nakazuje na uporabo za solatnice. V druge namene pa je uporaba smiselna v kombinaciji z mineralnimi ali briketiranimi organskimi gnojili za izboljšanje tal. Prednost komposta je v tem, da kompost lahko pridelamo sami doma, zlasti sedaj, ko se uveljavlja ločevanje odpadkov.
II. MINERALNA GNOJILA:
Mineralna gnojila so doživljala velik porast v zadnjih desetletjih preteklega stoletja. V začetku so bili vnosi močno povečani, z večletno uporabo pa se je zemlja močno zakisala. Spremenila se je sama sestava zemlje. Naenkrat se je v zemlji pojavil presežek fosforja ali kalija, ki je motil presnovo rastlin (tako kot sol v človeški prehrani, ki je koristna do neke meje nato pa človeku škoduje).
Rešitev tega problema je v uporabi kombinacije gnojenja z organskimi gnojili, kot smo zgoraj zapisali. Seveda uporabimo organsko briketirano gnojilo z najboljšo izkazano sestavo. Pri tem se poveča izkoristek hranil. Dobimo pa tudi zelo dober pridelek. Pri tem je najbolje uporabiti sadjarsko vrtnarsko gnojilo (NPK 6-18-28 +Magnezij+Bor ali 7- 17-27 +Magnezij +Bor). Seveda v tem primeru dodajamo le polovico količine mineralnega gnojila, ker več ni potrebno, razen če založno gnojimo za več let kar je pri sajenju sadnih sadik modro in pravilno.
Mineralna gnojila so prišla na slab glas zaradi pretirane uporabe, ker človek ni znal ohranjati ravnotežja. Sam zelo rad primerjam to z ješprenjem (ričetom). Ričet brez mesa ni dober, toda preveč mesa naredi jed dolgočasno. Če bi človek znal gnojila, ki so na razpolago modro uporabljati, do navedenih problemov ne bi prihajalo. Sam se držim načela, da je v zemljo potrebno vrniti toliko hranil, kot smo jih iz zemlje vzeli s pridelkom. Če tega ne storimo, se pri sadnem drevju pojavlja dveletna izmenična rodnost. Eno leto rodi obilno, drugo leto pa nič. Drevo potrebuje čas, da se korenine razrastejo v nedotaknjeno in neizčrpano zemljo, da si lahko drevo nabere dovolj hrane. Za to pač potrebuje dve leti, da je zopet vse v ravnotežju.
Drug problem predstavljajo mineralna gnojila na podlagi dušika. Ta se kot nitrat izpira v podtalnico in jo onesnažuje, zato z njimi vedno gnojimo po malem in večkrat. Na ta način manj onesnažujemo okolje in povečamo izkoristek. Uporabo dušičnih gnojil lahko zmanjšamo z uporabo organskih mineralnih gnojil, ki se ne izpirajo v podtalnico. Imamo tudi posebno gnojilo Strunal, ki ima poleg gnojenja, tudi lastnost učinkovitega zatiranja strun. Če je zemlja dovolj vlažna to traja 14 dni, potem deluje kot klasično dušikovo gnojilo, s to razliko da se ne izpira v podtalnico, kar je bistveno. Njegova oblika ni nitratna in kar je še posebej pomembno je, da deluje dalj časa. Zelo pomembno je, da natančno upoštevamo navodila. Karence to gnojilo nima, razen za čas reakcije 14 dni nato pa razpade in gnoji zemljo.
Sodobne tehnologije in spoznanja pa so dali na trg tudi nove produkte, kot so oplaščena gnojila. Ta se počasi sproščajo. To sproščanje je odvisno zlasti od temperatur saj membranske ovojnice zrn gnojila prepuščajo in sproščajo s porastom dnevnih temperatur. V času vročine lahko tudi preveč.
Zadnji hit so gnojila, ki delujejo kot akumulatorji. Torej zadržujejo hranila v sebi in jih oddajajo, ko jih rastline potrebujejo. Oddajajo jih samo toliko, kot jih rastlina potrebuje. Ko se ta hranila izčrpajo ta akumulator ostane v zemlji in čaka na sprejem novih hranil. Ko zemljo pognojimo, hranila akumulator ulovi, shrani in odda ob potrebi. Ta proces se neprekinjeno ohranja. Ta gnojila nosijo poseben znak za počasno sproščanje. Zasledil sem ga na nekaterih gnojilih za okrasno grmičevje in okrasne rastline.
Za uspeh je potrebno ravnotežje v naravi, ki ga je potrebno ohranjati. Lahko uporabljamo vse navedeno, toda vedeti moramo kaj počnemo. Uporabljajmo preprosto kmečko pamet in ne nasedajmo reklamnim trikom. Prav pa je, da preizkušamo in se odločamo za najboljše.
Franc Grošelj