vzgoja plodovk

Rdeči, pravzaprav oranžni, korenček je poslastica, ki jo radi jedo tudi otroci in je po priljubljenosti primerljiva z raznimi sladkimi prigrizki. Najbolj tekne sveži, spuljen z domačega vrta, na hitro opran in takšne sorte, ki vsebuje veliko sladkorja. Ni ga težko pridelati, če poznamo določene lastnosti te korenovke.

Korenček, kot ga poznamo danes, izvira iz trpke in nezanimive divje vrste, ki raste kot plevel po vsej Evropi in Aziji. Prepoznamo ga po cvetovih -  kobulih, ki zrastejo tudi do meter in več, so bele barve in v poletnih mesecih semenijo. Takrat se bela barva spremeni v rjavo, saj je tudi korenčkovo seme rjavo. V družino kobulnic spadajo tudi petršilj, pastinak, zelena… in tudi divja kumina, s katero divje korenje v času nastajanja semena pogosto zamenjamo (praviloma po videzu, po vonju prav gotovo ne). Glede na povedano raste korenje vse okoli nas, pa nam pridelovanje pogosto predstavlja veliko težavo. Menim, da je največji problem v kaljenju semena in najzgodnejši fazi rasti te zelenjadnice.

Za družino kobulnic je značilno, da njihovo seme vsebuje veliko eteričnih olj, njegova povrhjnica je trda in na nek način bodičasta, zato kalček potrenuje relativno veliko časa in energije, da prebode to trdo semensko ovojnico. Naši starši in predniki so korenje sejali v zimskem času, direktno v sneg, v posevke žit – prav s tem razlogom, da je preko zime, sočasno ko je sneg kopnel in ob veliki vlagi, trda semenska ovojnica počila in korenček je v spomladanskem času normalno kalil. Ko so žito poželi, so začeli z pletjem, okopavanjem in redčenjem posevka. Sodobni vrtičkar kupi seme v marcu, aprilu, ga poseje in pričakuje konec maja že prvi pridelek…

Korenje

Kdor hoče pridelati korenček, mora vedeti nekaj dejstev o razvoju rastline. Optimalna temperatura kaljenja je 8 °C. Pri taki temperaturi in ostalih izpolnjenih pogojih za rast bo kalil v 5-ih dneh. V kolikor je temperatura zemlje nižja, se čas kaljenja lahko podaljša tudi za več kot mesec dni. V trenutku, ko pa seme že kali in požene prvi list, se rast korenčka navidezno ustavi vsaj za tri tedne ali več. V tem času požene tanko, dolgo koreninico, ki se bo kasneje odebelila in postala koren. Da se bo ta mlada koreninica, tanka kakor las, normalno debelila, mora biti, kot prvi izpolnjen rastni pogoj, zemlja na gredici ves čas rahla in zračna – to pomeni do globine kot je dolgo korenje (20 – 30cm).Tega pogoja največkrat ne izpolnimo. Zakaj?

Seme korenčka posejemo v vrste kot čisti posevek. Če zemlja ni dovolj topla je kaljivost dolgotrajna in seme je izpostavljeno raznim nevščenostim – padavine zemljo zbijejo, posevek se zapleveli… in ker mislimo, da ni nič kalilo, že po tednu ali dveh gredico prekopljemo in posejemo nekaj drugega… in krivo je seme, ki je bilo že staro ko je bilo pakirano… . V resnici je korenček v tem času že kalil, pognal dolgo korenino in iz zemlje se je že pokazal prvi list, vendar mi ga nismo videli, ker je zelo majhen in neopazen med gostim plevelom.

Glede na navedeno korenček sejmo vedno v mešani posevek s čebulo, bobom, solato, česnom, lahko tudi mesečno redkvico v vrste. Ko bo korenček kalil in se razvijal,  bomo v medvrstnem prostoru vzdrževali zračno zemljo, pleli plevel in skrbeli za optimalne pogoje rasti. Ko bomo pobrali vmesni posevek se bo korenček nemoteno debelil vse do tehnološke zrelosti v oktobru oz. novembru. Gnojimo mu trikrat oz. vsaj dvakrat v času vegetacije: ob sejanju v vrste in dognojujemo prvič mesec po sejanju in še enkrat po mesecu dni z mineralnimi gnojili (Vrtnarček NPK) z večjo vsebnostjo kalija.

Nada Grešak, dipl.inž, agr. in hort.

Začela se je sezona češenj in jagodičevja. Na trgu so že slovenske češnje, sibirske borovnice, šparglji in jagode. Pridelava jagod ni zahtevna, potrebujejo predvsem s hranili dobro založena tla z veliko vsebnostjo humusa, zato bi bilo smiselno, da ima na svojem vrtičku vsak ljubitelj vsaj nekaj sadik različnih vrst in sort jagod. 

Naravna rastišča sort jagod, ki so se uporabljale za križanja, s katerimi smo dobili današnjo obliko plodov, so okolica Teksasa v Ameriki, obala Pacifika , pa tudi Havaji. Jagoda je torej klimatsko in temperaturno zelo prilagodljiva rastlina, zato jo pri nas v Sloveniji lahko gojimo v vseh pokrajinah.  Tudi glede tal ni zahtevna, saj uspeva na vseh tipih tal: od peščenih do glinastih, seveda pa ji najbolj prijajo rahla, strukturna tla bogata s hranili. Izogibati se moramo le nepropustnih tal, kjer voda zastaja na površju. Glede kislosti tal jagoda prenaša pH med 5,5 in 7,2.

Na rast in rodnost jagod v naših klimatskih pogojih najbolj, poleg založenosti tal s hranili in možnostjo zalivanja, vpliva medsebojni vpliv temperature, zračne vlage in dolžine dneva. Listi pri jagodah najbolje rastejo pri temperaturi 25°C, cvetovi pa se začnejo razvijati že pri 10°C. Če dobro opazujemo rastline na svojem vrtu to z lahkoto potrdimo, saj prej opazimo svetove kot pa nove liste. Ko se cvetovi začnejo odpirati, mora biti zračna vlaga okrog 60%, da bo oplodnja uspešna. Omogočen mora biti tudi let žuželk, kar pomeni zmerno vetrovno ali brezveterje. V kolikor ti pogoji ob cvetenju niso izpolnjeni, pride do neenakomerne oplodnje, če pa prve cvetove prizadene še mraz, ne moremo pričakovati debelih jagod, saj so vedno najdebelejši plodovi iz prvih cvetov. Cvetni brsti in mladi plodovi pri temperaturi -2°C pozebijo, zato je smiselno gredice ob napovedih takšnega padca temperatur pokriti s spomladansko vrtno tkanino. Vendar pozor, takoj ko mine nevarnost pozebe tkanino odstaranimo. Tako omogočimo nadaljnje opraševanje in preprečimo nastanek pogojev za razvoj raznih bolezni, ki prizadenejo liste in plodove. Še posebej je potrebno biti pozoren pri nasadih, kjer smo jagode sadili na črno, rjavo oz. temno folijo ali tkanino. Ob takih pogojih resnično preprečimo rast plevelov, pospešimo dvig temperature potrebne za razvoj cvetov in plodov, ustvarimo pa tudi idealne pogoje za razvoj bolezni, predvsem, če nasad ni zračen in je prisotna vlaga.

Sadike jagod navadno kupimo v specializiranih prodajalnah, potem pa jih lahko razmnožujemo sami, saj je vzgoja sadik relativno preprosta – z živicami iz matične rastline. Živice za razplod začnejo poganjati ob prvem zorenju plodov. Tako vzgojene sadike navadno sadimo pozno poleti (avgusta) in jih imenujemo zelene sadike. Plodove bomo pobirali naslednjo pomlad. Sadike, ki so na trgu spomladi, so vzgojene iz živic, ki prezimijo na prostem, spomladi jih izkopljemo in presadimo v nov nasad, kjer še isto leto, v zgodnjem poletju, rodijo. Te sadike imenujemo sadike v mirujočem stanju. Tretja vrsta sadik, ki jih lahko kupimo v naših trgovinah pa se imenujejo hlajene ali frigo sadike. Te sadike so iz nasada skopane v decembru, shranjene v hladilnikih, ter poslane v prodajalne glede na potrebe trgovcev oz. potrošnikov. Te jagode rodijo po sajenju, kadarkoli v rastni sezoni, vse do jeseni oz. do pojava prve slane.

Jagode v košari

Glede na zasnovo plodov jagode delimo v enkrat in večkrat rodne. Enkrat rodne so odvisne od dolžine dneva – rodijo, ko se dan daljša ( do poletnega solsticija, to je 24.6. ko se dan začne krajšati). Na večkrat rodne jagode dolžina dneva ne vpliva in jih obiramo vsaj dvakrat oz. večkrat v rastni sezoni, saj takoj po prvem obiranju začnejo s procesom formiranja novih cvetih brstov in razvojem plodov. Enkrat rodne jagode potrebujejo za razvoj novih cvetov obdobje kratkega dne in daljše obdobje nizkih temperatur med 2°C in 5°C. Vse vrste pa za normalno rast potrebujejo hranila, ki jih zagotovimo z gnojenjem s specializiranimi gnojili za jagode, ki jih po navodilih proizvajalca potrosimo oz. doziramo v nasadu.

Nada Grešak, dipl.inž, agr. in hort.

Ko nam zunanje temperature omogočijo, da se po vrtu gibljemo v kratkih rokavih, že razmišljamo o sajenju in vzgoji paradižnika in ostalih plodovk… . Pa vendar so temperature nad 25°C v aprilu lahko zavajajoče. Ne hitimo s saditvijo omenjenih plodovk, saj nam ledeni možje v maju lahko vzamejo vse veselje do pridelovanja, za naše celinsko podnebje, neobičajnih rastlin.

Zgoraj navedene plodovke, ki jih sadimo na naše vrtove in v rastlinjake, spadajo v dve botanični družini: razhudniki (paradižnik, paprika, jajčevec) in bučnice (kumare, buče, bučke, lubenica, melone). V Evropo smo jih prinesli pred več sto leti iz Južne oz. tropske Amerike in Indije. Že to dejstvo nam pove, da so navajene viskoh temperatur, ki jih v našem okolju lahko zagotovimo v zaščitenem prostoru ali pa z dovolj “pozno” saditvijo in setvijo na prosto. Dovolj “pozna” saditev pomeni, da v našem podnebnem območju počakamo, da minejo še zadnji spomladanski dnevi, ko je možna pozeba ali pa temeperature pod 10°C.

Zakaj? Že dve leti zapored nam je zgodnje posevke, sadno drevje in vinsko trto uničila slana. V letu 2017 je bilo to v predzadnjem tednu aprila (21. in 22.april), seveda pa ostaja nevarnost pozebe vse do ledenih mož, to je do sredine maja. Tudi samo nizke temperature ponoči lahko povzročijo prehlad rastlin.

Plodovke, v zadnjih letih vse pogosteje, gojimo preprosto kar iz sadik. Kupimo jih v specializiranih prodajalnah ali pa si jih vzgojimo sami. Vzgoja je sicer preprosta, če imamo na voljo dovolj svetel in ogrevan prostor oz. da je razmerje med toploto in svetlobo primerno. Temperatura vznika je med 24°C in 27 °C, vendar če ni prostor maksimalno osvetljen več kot 11 ur dnevno, se sadike v enem dnevu »pretegnejo«. Po vzniku je potrebno temperaturo znižati na okrog 18°C. Tudi nihanje temperatur ni primerno, zato smo velikokrat razočarani, če nam posevki lepo kalijo, potem pa sadike postanejo podobne nitkam s kličnimi listi na vrhu. Pogosto jih napade še padavica sadik, posebno še, če nekoliko preveč zalivamo in so temperature prenizke. Ker so poletja vse bolj vroča, lahko toplotno zahtevne plodovke sejemo tudi na prosto, na gredice, kot vse ostale posevke. Ko imajo razvite prve prave liste jih brez težav presadimo na stalno mesto, kjer jih oskrbujemo enako kot tiste, ki jih kupimo. Po mojih izkušnjah, razen paprike, vse plodovke posejane na prosto okrog 10.maja in posajene na stalno mesto v začetku junija, lepo uspevajo.  Tudi začetek zrelosti oz. pobiranja pridelka ne zaostaja dosti za časom zrelosti plodov tistih rastlin, ki smo jih vzgojili iz sadik. Seveda je čas zrelosti odvisen tudi od sorte posamezne vrste plodovke.

Kljub navedenim izkušnjam, najpogosteje paradižnik, papriko, feferone… pridelujemo v zaprtih prostorih (rastlinjakih, plastenjakih, tunelih…), predvsem zaradi zaščite pred boleznimi in kontrolirane preskrbe z vodo in hranili. Plodovke so zahtevne glede preskrbe s hranili. Predvsem potrebujejo dovolj fosforja in kalcija za krepitev odpornosti. V ta namen že zemljo za sajenje skrbno pripravimo in osrbimo z dovolj hranili.Priporočljivo je vsakoletno dodajanje zrelega komposta, vsaj 1 kg na kvadratni meter površine oz. za plodovke primernega substrata (profesionalni BVB substrat za plodovke). Ob samem sajenju vsaki rastlini dodamo pol pesti Bioorganika. Briketirano organsko gnojilo se sprošča počasi, vso rastno sezono, pomembno pa je, da ne pride v neposreden stik s koreninsko grudo (potrosimo in rahlo zakopljemo ga okrog sadike). Tekom rastne sezone rastline po potrebi dognojujemo še s specializiranimi mineralnimi gnojili, lahko preko korenin ali foliarno preko listov. Na voljo imamo specializirana tekoča in  granulirana gnojila. Ratline moramo redno zalivati, ni potebno vsak dan, ko pa zalivamo, zalijmo izdatno – nekaj litrov vode na rastlino v polni rasti – odvisno od vremena. Rastlinjake tudi redno zračimo, da omilimo napad raznih glivičnih obolenj.

Nada Grešak, dipl.inž, agr. In hort.